Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.
Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« Lk 19,29-40
Današnji praznik me vedno znova postavlja pred nenavadno dvojnost. Na eni strani beremo o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem, kjer množica vzklika: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu!« na drugi strani pa beremo poročilo o Jezusovem trpljenju, kjer množica v en glas kriče zahteva: »Križan naj bo!« Kako je to mogoče? Kje je izvir takšnega protislovja? Kako je mogoče slaviti in obsoditi v isti sapi?
Na prvi pogled je to nenavadno in nemogoče. A če se ozremo okrog sebe, se to pogosto dogaja tudi med nami. Pomislimo na množico prijateljstev, ki se razdre; zakonov, ki razpadejo; političnih strank, ki doživijo nenavaden uspeh na volitvah in kmalu popoln poraz. Kaj se pravzaprav dogaja?
Če pogledamo v Jezusovo življenje, najdemo odgovor. Vodilni sloj judovskega verskega in političnega življenja je v Jezusu preprosto videl tekmeca. Ker ga je vodila korist, ki pa je od Jezusa niso imeli, so se ga morali znebiti. Ni bilo težko naščuvati množice, ki mu je prav tako po večini sledila iz koristi. Ko so ljudje videli, da jim hoja za Jezusom v tistem trenutku kvečjemu škoduje, so brez težav prestopili k tistim, ki so pripravili obsodbo.
V luči naših razmišljanj ob evangelijih postnih nedelj je zlo logična posledica nasedanju skušnjavam. Zlo, ki se kopiči, pripelje celo do umora nedolžnega. Če nas vodi skušnjava koristi, resnica izgubi vsako moč in mesto med nami. Cvetna nedelja je tako opozorilo, do kam sežejo posledice podleganja skušnjavam. Če se zdi v nekem trenutku razumljivo, da smo sledili koristi, pa je dolgoročno takšno obnašanje zelo nevarno.
Ob Jezusovem nenavadnem koncu se zato zamislimo, kaj vodi naše odnose. Še enkrat se ustavimo ob skušnjavah, ki jim dovolimo, da uravnavajo naše odločitve. Pomislimo, kako se je že končalo kakšno prijateljstvo, ko se je eden ali drugi skrival za lepim videzom. S časom ni bilo več vzdržno, zato so se začeli kopičiti očitki in obtožbe.
Mogoče smo skušali komu pomagati, pa se je izkazalo, da je žalostna podoba bližnjega le maska za skrivanje njegove lenobe in udobja. Ali pa smo se sami skrili za masko moči in se delali, da vse zmoremo, dokler nam vse ni postalo krivica.
Cvetna nedelja nas opozarja na nevarnosti, ki prežijo v našem življenju. Če nismo pozorni na skušnjave, bomo sami tako žrtve kot storilci žalostnih obratov v odnosih. Jezus je do konca zvest resnici. Vabi nas, da hodimo za njim. Le resnica nas osvobaja in le v njej je mogoče graditi trdne in trajne odnose.
