Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Mr 1,14-20)

»Spreobrnite se in vérujte evangeliju!«

Kaj pomeni to Jezusovo povabilo zate in zame kot kristjana? Saj verujemo, kako naj se spreobrnemo? Mogoče nam lahko pomaga pogled na zadnje nedeljske evangelije. Že v tretje zapored sta pred nami oba: Janez Krstnik in Jezus. Na nedeljo Jezusovega krsta smo slišali, kako se je dal Jezus krstiti Janezu v reki Jordan. Ob tem smo razmišljali, kaj je pomenil zanj ta krst in kaj pomeni krst za naše življenje. Preteklo nedeljo je bil pred nami Janez Krstnik z dvema učencema, ki se od njega oddaljita in sprašujeta Jezusa, kje stanuje. Ko gresta za njim in vidita, tam z veseljem ostaneta. Pri tem smo se ustavili ob vprašanju, kaj gradi naše domove. Kako ustvarjamo dom ob sebi, da bi se v njem lahko spočil, kdor nas sreča.

Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter). (Jn 1,35-42)

Ustvarjanje doma, naloga vsakega izmed nas

Preteklo nedeljo smo srečali Janeza Krstnika, ki je krstil Jezusa. Ob njegovem krstu smo razmišljali, da s tem začenja svoje delovanje, hkrati pa nam pripravlja krst, ki bo nas zaznamoval za naše poslanstvo. Spraševali smo se, kako nas zaznamuje krst, s katerim smo krščeni. Ali smo zaradi tega, ker smo kristjani, resnično podobni Kristusu, ne le po imenu, ampak tudi v življenju?

Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7-11)

Krst, začetek novega delovanja

Z današnjim dogodkom se Jezus na nek način poslavlja od svojega otroštva in mladosti. Trideset let molka, tihega dela v Jožefovi tesarski delavnici predstavlja dolgo obdobje priprave na zahteven nastop. S tem, ko stopa v vrsto grešnikov in se da krstiti Janezu v reki Jordan, dokončno potrdi svojo odločitev, da stopi med nas kot človek. Povsem se odreka privilegiju božanstva in se oklene človeške krhkosti in nemoči.

Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.

Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Družina, ki sprejema drugačno, zahtevno in skrivnostno Besedo

Z atom sva se, dokler je bil še živ, večkrat besedno spopadla glede Evangelija. Skušal sem mu povedati, da gresta Cerkev kot tudi družba v napačno smer, če se oddaljujeta od Resnice, ki je Kristus. Prepričan sem, da je Jezus edino pravo merilo našega delovanja. Razumem, da družba ubira lažjo pot, vendar si Cerkev te pravice nikakor ne sme vzeti. No, ata je, kljub trdni veri in redni vztrajni molitvi, včasih zamahnil z roko in rekel: »Ah, kaj Kristus. Kristus je Bog, mi smo ljudje.«

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Bog - drugačna, zahtevna in skrivnostna beseda

Dragi bratje in sestre, letošnje jaslice so pravzaprav nastajale ob razmišljanju o izrednem pomenu in hkrati nemoči besede. Govorimo najprej o vsakdanji besedi. Zanimivo, kako evangelist Janez Boga poimenuje Beseda. Kakor drži za Besedo, ki je Bog: »Da je vse nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo,« drži tudi za našo izgovorjeno besedo. Kakor je res po Bogu vse nastalo, tako tudi po besedi danes stvari nastajajo ali pa se ne zgodijo.

Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilìje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,1-14)

Bog je drugačen, zahteven in skrivnosten

Dragi bratje in sestre, prepričan sem, da je Bog odgovor na naša hrepenenja. On je odgovor na vse, kar v globini iščemo. O tem leto za letom razmišljamo ob naših jaslicah. Opažam pa, da se današnji človek vedno težje ustavi in zamisli. Običajno jaslice preleti in ker ne najde 'ne vem česa' odbrzi mimo.

Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«

Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Odprti za Boga, da po nas vstopa v svet

Pretekle adventne nedelje smo se na Gospodov prihod pripravljali predvsem ob Janezu Krstniku. Ta nas je pozival, naj pripravimo pot in zravnamo steze. Že s svojo pojavo nas je vabil, da se vprašamo, kako se že na zunaj pripravljamo na Jezusovo rojstvo. Razmišljali smo, kako naj v hrupu vsakdana ustvarimo puščavo, v kateri ni motečih glasov in se je mogoče slišati. Upam, da ste pripravili vse, kar ste želeli, da boste praznovali v miru.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«

Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«

To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6-8.19-28)

Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči

Tudi danes je pred nami Janez Krstnik. Cerkev ga postavlja za zgled v pripravi na Jezusov prihod. Skoraj smešno pa je, kako malo je Janez povedal oz. kako malo vemo o njem. Kako naj se ob njem mi pripravljamo na Gospodov prihod? Zakaj je tako pomemben? Preteklo nedeljo nas je vabil, naj pripravimo pot Gospodu in zravnamo steze. Danes le odgovarja tistim, ki ga sprašujejo, kdo je. Pravi, da ni luč, ampak da pričuje o luči, da ni mesija, ampak njegov glas v puščavi, da s krstom pripravi srca ljudi za prihod Odrešenika.

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« (Mr 1,1-8)

Pripravite Gospodovo pot …

Adventi čas smo začeli s pozivom k čuječnosti. Jezus je svoje učence pripravljal na budnost, da bi zmogli sami prepoznavati, kaj jih od njega oddaljuje in kaj jih ohranja na njegovi poti. Jezusov poziv k čuječnosti smo preteklo nedeljo razumeli kot poziv k svetosti. Cilj svetosti pa je, da naše ravni: telesna, duševna in duhovna, čimbolj izžarevajo božjo podobo oz. da skoznje lahko v nas stopa Bog.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33-37)

Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar

Jezus nas spet nagovarja v priliki o gospodarju in služabnikih. Gospodar je vsem razdelil naloge tj. svoje opravilo in dal vsakemu oblast tj. moč, da to tudi izpolni. V luči celotnega Jezusovega oznanila lahko razumemo, da nam je dal moč in svobodo, da izpolnjujemo njegovo voljo ali pa se ji upiramo in jo zavračamo. Ne stoji za našim hrbtom s palico, ampak zaupa, da bomo spoznavali, kaj je dobro in se po tem tudi ravnali. Gotovo ne pričakuje, da bomo naredili vse prav, saj nas pozna. Ve, da smo krhki, ranjeni in šibki, a ve tudi, da zmoremo slediti njegovi volji.