Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,21-27)

Spopad med človeško in božjo logiko

Evangeljski odlomek, ki je pred nami, je nadaljevanje tistega iz pretekle nedelje. Apostol Peter je pogumno in jasno izpovedal vero v Jezusa kot Božjega sina in maziljenca. Jezus mu je pojasnil, da mu odgovora nista dala meso in kri, ampak njegov Oče, ki je v nebesih. A kot vidimo, je isti Peter kljub temu še vedno iz mesa in krvi in ne more sprejeti čudnega Božjega načrta, ki ni po njegovem okusu. Petru se upira, da bo moral Jezus iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati.

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. (Mt 16,13-20)

Jezus želi na Petru zgraditi Cerkev

Kakor je Jezus z učenci utrjeval njihovo vero in želel, da ta obrodi sad, tako se tudi danes z nami pogovarja in nas sprašuje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kaj bi rad dosegel? Kaj je cilj njegovega spraševanja?

Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Vera ni trgovina

Tudi današnji evangeljski odlomek, kot mnogi iz prejšnjih nedelj, govori o veri. Videti je, da se zahtevnost stopnjuje. Če je apostol Peter preteklo nedeljo sam preizkušal svojo vero in zaupanje v Jezusa, pa tokrat Jezus preizkuša vero kanaanske žene. Tudi če bi radi omilili njegovo obnašanje, bomo težko rekli, da je do žene sočuten. Na videz je prav grob in celo nesramen. Najprej jo ignorira, ko ta vpije, naj se je usmili. Potem pravi, da je prišel le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, kot bi ji hotel reči, naj se ne trudi zaman. Žena kljub vsemu še naprej vztraja ter pade predenj na kolena. Zdi se, da je mera že polna, a Jezus jo še poniža z besedami: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Kanaanka se ne da. Pravi, da ji je jasno, da psi ne dobijo kruha prvi, dobijo pa drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev. S svojo neomajno vztrajnostjo in zaupanjem očitno prepriča Jezusa, ki pohvali njeno vero in usliši njeno prošnjo.

Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.« (Mt 14,22-33)

Jezus preprost zgled vere

Pred nami je spet apostol Peter, ki si vedno vzame besedo in rešuje vsako situacijo. Preteklo nedeljo smo ga videli na gori spremenjenja, ko se je v zadregi ob Jezusovem spremenjenju ponujal, da bi postavil tri šotore. Danes ga srečamo na morju, kjer je verjetno zaradi strahu najbolj glasno zakričal. Potem pa se že 'repenči' in reče: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Najbrž bi lahko rekli, da tako kot na gori tudi tu ni ravno vedel, kaj govori. V nekem čustvenem zanosu si je zamislil, da bi tudi on lahko hodil po vodi.

Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal posebej na visoko goro. Pred njimi se je spremenil: obraz se mu je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; če hočeš, naredim tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«

Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« (Mt 17,1-9)

Jezusovo spremenjenje

Za razumevanje današnjega odlomka se mi zdi bistveno Jezusovo naročilo učencem: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« Poglejmo, k čemu nas usmerja. Kaj bi učenci o spremenjenju znali povedati še pred njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem? Najbrž bi se ponašali z nenavadnim doživetjem, opisovali bi izredni dogodek, počutili bi se pomembne, da so bili poleg itd. Ali je bil to Jezusov namen? Zagotovo ne! Hotel je pokazati popolno presežnost sveta, ki nas čaka. Želel je, da bi učenci doumeli, da se življenje tu ne konča, ampak sega onstran smrti.

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.

Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?«

Rekli so mu: »Smo.«
Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Mt 13,44-52

Jezusov učenec prinaša iz svojega zaklada novo in staro

Najbrž je dobro, da postavimo današnji evangeljski odlomek v okvir celotnega trinajstega poglavja v Matejevem evangeliju. Iz tega so namreč vzeti evangeliji zadnjih treh nedelj. Jezus najprej govori o sejalcu, ki je šel sejat, potem nadaljuje s prilikami o ljuljki in pšenici, pa o gorčičnem zrnu in kvasu. Tem štirim prilikam, ki jih učencem posebej razlaga, dodaja danes še tri: priliko o zakladu, trgovcu, ki išče biser in o mreži. To poglavje se zaključi s poročilom, da je Jezus šel v domači kraj, kjer ga niso sprejeli.

Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹

Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« (Mt 13,24-43)

Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve

Najbrž nas ob pogledu na plevelno polje pšenice vedno znova preseneča Jezusova potrpežljivost. Kako lahko tako mirno čaka na žetev, če je polno plevela!? Sprašujem se tudi, s kom se v priliki poistovetimo. Kdo smo mi in kaj je naša naloga? Ko Jezus govori o služabnikih, najbrž misli na svoje učence, ki bi radi polje na hitro rešili ljuljke. Učenci, ki želijo biti njegovi sodelavci, ne morejo stati križem rok, zato bi radi pomagali Učitelju. Dejstvo pa je, da Jezus kljub temu da daje učencem nalogo, da ponesejo Njegovo oznanilo po vsem svetu, učencev nima za sejalce. So le preprosta semena oz. bilke, ki rastejo na njegovi njivi.

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.

Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.« (Mt 13,1-23)

Zato jim govorim v prilikah …

Evangeljski odlomek, ki smo ga slišali, ima tri dele. Prvi prinaša priliko o sejalcu, drugi je odgovor učencem, zakaj Jezus govori v prilikah, tretji pa podaja razlago prilike. Tokrat bi se rad ustavil predvsem ob drugem delu, ki je nekakšna vez med prvim in drugim.

Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30)

Prijeten jarem in lahko breme

Kaj hoče Jezus reči s tem, da Oče prikriva modrim in razumnim, razodeva pa malim? O čem pravzaprav govori? Kaj razodeva in kaj prikriva? Kdo je moder in razumen in kdo majhen? Odgovor na to lahko najdemo v življenju Svetega Vincencija, ki smo ga spoznavali na letošnjem oratoriju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« (Mt 10,37-42)

Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden

Evangeliji zadnjih nedelj sestavljajo poglavje, ki se zaključuje s tem, kar smo slišali danes. Spomnimo se, da se začenja, ko je Jezus poslal apostole med ljudi, pri čemer jih je spodbujal, naj se jih ne bojijo. Pretekle nedelje smo spoznavali, da Jezus ne opozarja na nevarnosti zaradi ljudi drugačne vere, ampak da bo pogosto ovira domača skupnost. Še več, danes je jasen, da so opozorila, naj se ne bojijo, v prvi vrsti naravnana na domače.