Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33-37)

Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar

Jezus nas spet nagovarja v priliki o gospodarju in služabnikih. Gospodar je vsem razdelil naloge tj. svoje opravilo in dal vsakemu oblast tj. moč, da to tudi izpolni. V luči celotnega Jezusovega oznanila lahko razumemo, da nam je dal moč in svobodo, da izpolnjujemo njegovo voljo ali pa se ji upiramo in jo zavračamo. Ne stoji za našim hrbtom s palico, ampak zaupa, da bomo spoznavali, kaj je dobro in se po tem tudi ravnali. Gotovo ne pričakuje, da bomo naredili vse prav, saj nas pozna. Ve, da smo krhki, ranjeni in šibki, a ve tudi, da zmoremo slediti njegovi volji.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.‹

Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46)

Zadnji izpit

Kakor v priliki o talentih, ob kateri smo razmišljali preteklo nedeljo, tudi danes Jezus govori o kraljestvu, ki nas čaka. Če je zadnjič gospodar povabil tiste, ki so trgovali s talenti z besedami: »Stopi v veselje svojega gospoda«, pa danes pravi: »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« Glavna nagrada za življenjski trud je vedno veselje pri Gospodu, v njegovem kraljestvu. Ali je to v zavesti tistih, ki si prizadevajo za dobro ali ne, ne vemo. Sprašujem se, kaj jih žene v skrb za svoje bližnje.

»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« Mt 25,14-30

V malem si bil zvest, vstopi v veselje svojega gospodarja

Priliko o talentih vidim kot eno Jezusovih pomembnejših prilik. Zdi se, da bi jo zaradi njenega bogatega sporočila lahko postavili ob bok priliki o izgubljenem sinu. V marsičem sta si podobni. Obe govorita o delitvi premoženja, obe se zaključita v veselju na eni strani in žalosti na drugi. Če v prvi zgodbi odhaja gospodar, se v drugi na pot odpravlja mlajši sin. V obeh se skriva veselje, ki ga pripravlja gospodar oz. oče. V ospredje pa tišči negativen pogled bodisi pogled na gospodarja s strani človeka, ki je prejel en talent, bodisi pogled starejšega sina na očeta. Oba doživljata krivico in se v njej utapljata.

»Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« Mt 15,1-13

Preudarne device nespametnim ne posodijo olja!

Prilika o desetih devicah nam je vsem dobro poznana. Ne poznam dobro navad tistega časa, zato le predvidevam, da so povabljeni svetilke potrebovali tudi na svatbi. Najbrž so si z njimi svetili v dvorani. Sicer ne vem, zakaj bi bila težava, če bo olje na svatbi pošlo.

Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan. Mt 23,1-12

Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje

Današnji evangelij je temeljit opis tega, kar se zgodi z vero, ko si jo človek podredi. Dokler je Bog tisti, ki vodi človeka, je vera v službi dobrega. Ko pa si človek 'podredi' Boga, zato da utemeljuje svoj prav, postane vera sama grožnja svetu.

Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22,34-40)

Ljubiti, kaj to pomeni?!

Kaj si predstavljamo ob misli, da je največja zapoved ljubezen? Kaj pomeni ljubiti Boga? Kaj pomeni ljubiti bližnjega in kaj sebe? Ljubiti Boga pogosto razumemo kot, da gremo k maši, da molimo, da se držimo njegovih zapovedi oz. moralnih norm, ki nam jih postavlja Cerkev. Mogoče je dobro, da najdemo globljo utemeljitev ljubezni do Boga.

Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,15-21)

Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?

Farizeji bi Jezusa radi ujeli v besedi, zato mu zastavljajo zapleteno vprašanje, ali smejo dajati cesarju davek ali ne. Jasno je, da s svojo držo prezirajo tako cesarja kot rimske običaje. Imajo se za boljše. Ker je Jezus v svojem poučevanju zahteven, bi to radi izkoristili proti njemu. Če bi bil pri odgovoru nepreviden, bi našli izgovor za prezir do Rimljanov, hkrati pa bi ga obtožili, da neti upor.

Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.

Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,1-14)

Svatba je pripravljena …

Preteklo nedeljo nas je Jezus v priliki vabil v vinograd, ki ga je gospodar skrbno uredil. Viničarji naj bi le pridno delali, pa bodo obirali bogate sadove. Gospodar je od njih želel pobrati le delež pridelka, drugo je za njihovo življenje. Videli smo, da viničarji Gospodarja in njegovih pričakovanj niso sprejeli in so ubili celo njegovega sina.

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21,33-43)

Ali je življenje veselje ali krivica!?

Pred nami je zelo zgovorna prilika. Gospodar je temeljito poskrbel za posestvo. Vse je skrbno pripravil in na prvi pogled ni videti razloga, da bi ne mogel pobrati pridelka. A se je vseeno zataknilo. Viničarji, ki jim je bilo vse zaupano, da so od tega lahko živeli, so si hoteli vse prilastiti. Gospodar jim je bil odveč in podarjeno jim je bilo samoumevno.

 »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« Mt 21,28-32

Svetost med 'hočem' in 'nočem'

Skušajmo se vživeti v današnji pogovor med Jezusom in njegovimi učenci. Kakšni občutki vas prevevajo, ko slišite Jezusa pripovedovati o dveh sinovih? Eden nesramno zavrne očeta, da ne bo šel v vinograd, drugi pa mu pritrdi; najbrž samo zato, da ima mir pred njim, in potem ne gre. Prvi se sicer premisli in gre, a kaj ko je že bil nesramen. Mar ne preseneča Jezusovo vprašanje: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Kaj ni očitno, da oba slabo izpolnjujeta očetova naročila in njegovo voljo? Kako lahko Jezus sploh sprašuje o tem, kdo jo je izpolnil!?