Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« (Jn 3,14-21)

Luč ali tema?

Današnji evangelij postavlja pred nas nenavadno prijateljstvo. Odlomek, ki smo ga slišali, se nahaja v 3. poglavju, na začetku Janezovega evangelija. V pogovor med Nikodemom in Jezusom nas uvede pomenljivo pojasnilo, ki pravi: Nikodém, ki je bil prvak med Judi je prišel ponoči k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.«

Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. (Jn 2,13-25)

Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice

Jezusa vidimo v hudem spopadu s takratno versko prakso. Najbrž so se le redki spraševali, kaj počnejo prodajalci daritvenih živali v templju. Tisto, kar je bilo večini popolnoma normalno, je bilo zanj nesprejemljivo. Ko so ljudje gledali njegovo početje, so se spraševali, kaj sploh hoče doseči. Čeprav se nam najbrž danes zdi logično, da prodajalci in živali ne sodijo v tempelj, pa to ni tako nezdružljivo. Kje pa naj kupijo tisto, kar želijo darovati Bogu, če ne v templju? Jezus pa je neizprosen. Ko pravi: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« hoče vsem povedati, da se dogaja v templju nekaj, kar je v nasprotju s temelji njihove vere. Kaj je tako hudo narobe? Kaj sporoča Jezus s svojimi besedami in bičem?

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. (Mr 9,2-10)

Med božjo lepoto in človeškim nemirom

Pred nami je v poročilu o spremenjenju v nebeškem sijaju prikazan Jezus, ki se pogovarja z Elijem in Mojzesom. Zdi se, da to nebeško lepoto prekine Petrovo nepotrebno govorjenje. Za tem, ko sprašuje, ali naj postavi šotore ali ne, se z nebes oglasi le še božji glas, potem pa je vsega lepega konec. Kot bi mignil so sami in spet v trdi realnosti, v kateri Jezus naroča, naj o vsem tem nikomur ne pripovedujejo.

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,12-15)

Med zvermi in angeli

Slišali smo, da je Jezusa Duh, Sveti Duh, odvedel v puščavo, hudič pa ga je skušal. Tako je že v samem začetku nakazano, v kakšni družbi se bo v puščavi gibal. Evangelist Marko pravi, da je bil med zvermi in angeli so mu stregli. Lahko si predstavljamo, da se je Jezus boril z zvermi tj. s hudim duhom, angeli pa so mu dajali tolažbo in ga opogumljali.

Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. (Mr 1,40-45)

Srečanje gobavca in Jezusa

Srečanje gobavca in Jezusa je na videz zelo preprosto. Če pa pogledamo nekoliko od bliže, lahko vidimo, kaj vse skriva v sebi. Gobavec pade pred Jezusa na kolena. Na videz izredno spoštljivo. Kaj pravite o njegovi prošnji: »Če hočeš, me moreš očistiti«? Najbrž hoče Jezusu polaskati, češ, da pozna njegovo moč. Torej se gobavec do tega trenutka v celoti posveti Jezusu oz. drugače rečeno: vrti se okrog Njega. Zdi se, da se je na to srečanje temeljito pripravil ali pa je to njegov način delovanja. Glede na nadaljevanje, pa lahko vidimo, da je vse igra. Potem ko je dobil svoje, ga ne zanima nič več. Kljub temu da mu Jezus naroči, naj o dogodku molči, se ne meni ne za opomin, ne za postavo, ampak glasno razglaša, kaj se mu je zgodilo.

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. 

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. (Mr 1,29-39)

Živeti polno in v miru

Ob naglici, v kateri živijo Jezus in njegovi učenci, se na prvi pogled zdi, da so podlegli zahtevam množice. Dogajanje spominja na besede v Markovem evangeliju, ko pravi: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 3,20) Videti je, da so tudi Jezusovi učenci in vsi, ki so se družili z njim, podlegali istemu nemiru. Kot da se ne morejo ustaviti. Zanimiva je Simonova tašča. Jezus je vstopil v njeno hišo in jo našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je ozdravil, je vstala in jim stregla. Kako to, da po bolezni ni počivala?! Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek. Potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Iskali so ga, da bi ga pripeljali nazaj. On pa je odhajal drugam, da bi oznanjal in izganjal.

Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega.  Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. (Mr 1,21-28)

Nov nauk z oblastjo!

Jezusu se čudijo, ker nastopa s takšno močjo. Preseneča jih moč besede, po kateri celo hudi duh utihne in zapusti obsedenega. Nenavadno jasen je njegov nastop. Kaj takega še niso videli. Jezusova moč odraža njegov božji izvor. On je Bog, česar njegovi sodobniki še ne razumejo. S takšno močjo mi žal ali pa na srečo ne moremo nastopiti. Če pogledamo njegov nastop, pa bomo mogoče našli kakšno spodbudo tudi zase, za tisto, kar lahko naredimo.  

Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Mr 1,14-20)

»Spreobrnite se in vérujte evangeliju!«

Kaj pomeni to Jezusovo povabilo zate in zame kot kristjana? Saj verujemo, kako naj se spreobrnemo? Mogoče nam lahko pomaga pogled na zadnje nedeljske evangelije. Že v tretje zapored sta pred nami oba: Janez Krstnik in Jezus. Na nedeljo Jezusovega krsta smo slišali, kako se je dal Jezus krstiti Janezu v reki Jordan. Ob tem smo razmišljali, kaj je pomenil zanj ta krst in kaj pomeni krst za naše življenje. Preteklo nedeljo je bil pred nami Janez Krstnik z dvema učencema, ki se od njega oddaljita in sprašujeta Jezusa, kje stanuje. Ko gresta za njim in vidita, tam z veseljem ostaneta. Pri tem smo se ustavili ob vprašanju, kaj gradi naše domove. Kako ustvarjamo dom ob sebi, da bi se v njem lahko spočil, kdor nas sreča.

Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter). (Jn 1,35-42)

Ustvarjanje doma, naloga vsakega izmed nas

Preteklo nedeljo smo srečali Janeza Krstnika, ki je krstil Jezusa. Ob njegovem krstu smo razmišljali, da s tem začenja svoje delovanje, hkrati pa nam pripravlja krst, ki bo nas zaznamoval za naše poslanstvo. Spraševali smo se, kako nas zaznamuje krst, s katerim smo krščeni. Ali smo zaradi tega, ker smo kristjani, resnično podobni Kristusu, ne le po imenu, ampak tudi v življenju?

Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7-11)

Krst, začetek novega delovanja

Z današnjim dogodkom se Jezus na nek način poslavlja od svojega otroštva in mladosti. Trideset let molka, tihega dela v Jožefovi tesarski delavnici predstavlja dolgo obdobje priprave na zahteven nastop. S tem, ko stopa v vrsto grešnikov in se da krstiti Janezu v reki Jordan, dokončno potrdi svojo odločitev, da stopi med nas kot človek. Povsem se odreka privilegiju božanstva in se oklene človeške krhkosti in nemoči.