Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22,34-40)

Ljubiti, kaj to pomeni?!

Kaj si predstavljamo ob misli, da je največja zapoved ljubezen? Kaj pomeni ljubiti Boga? Kaj pomeni ljubiti bližnjega in kaj sebe? Ljubiti Boga pogosto razumemo kot, da gremo k maši, da molimo, da se držimo njegovih zapovedi oz. moralnih norm, ki nam jih postavlja Cerkev. Mogoče je dobro, da najdemo globljo utemeljitev ljubezni do Boga.

Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,15-21)

Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?

Farizeji bi Jezusa radi ujeli v besedi, zato mu zastavljajo zapleteno vprašanje, ali smejo dajati cesarju davek ali ne. Jasno je, da s svojo držo prezirajo tako cesarja kot rimske običaje. Imajo se za boljše. Ker je Jezus v svojem poučevanju zahteven, bi to radi izkoristili proti njemu. Če bi bil pri odgovoru nepreviden, bi našli izgovor za prezir do Rimljanov, hkrati pa bi ga obtožili, da neti upor.

Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.

Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,1-14)

Svatba je pripravljena …

Preteklo nedeljo nas je Jezus v priliki vabil v vinograd, ki ga je gospodar skrbno uredil. Viničarji naj bi le pridno delali, pa bodo obirali bogate sadove. Gospodar je od njih želel pobrati le delež pridelka, drugo je za njihovo življenje. Videli smo, da viničarji Gospodarja in njegovih pričakovanj niso sprejeli in so ubili celo njegovega sina.

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21,33-43)

Ali je življenje veselje ali krivica!?

Pred nami je zelo zgovorna prilika. Gospodar je temeljito poskrbel za posestvo. Vse je skrbno pripravil in na prvi pogled ni videti razloga, da bi ne mogel pobrati pridelka. A se je vseeno zataknilo. Viničarji, ki jim je bilo vse zaupano, da so od tega lahko živeli, so si hoteli vse prilastiti. Gospodar jim je bil odveč in podarjeno jim je bilo samoumevno.

 »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« Mt 21,28-32

Svetost med 'hočem' in 'nočem'

Skušajmo se vživeti v današnji pogovor med Jezusom in njegovimi učenci. Kakšni občutki vas prevevajo, ko slišite Jezusa pripovedovati o dveh sinovih? Eden nesramno zavrne očeta, da ne bo šel v vinograd, drugi pa mu pritrdi; najbrž samo zato, da ima mir pred njim, in potem ne gre. Prvi se sicer premisli in gre, a kaj ko je že bil nesramen. Mar ne preseneča Jezusovo vprašanje: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Kaj ni očitno, da oba slabo izpolnjujeta očetova naročila in njegovo voljo? Kako lahko Jezus sploh sprašuje o tem, kdo jo je izpolnil!?

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

Novo življenje raste iz porušenega templja

Marijine sanje so se pod križem skoraj gotovo vsaj za hip ustavile. Težko si predstavljamo, da bi lahko pod križem že gledala 'vstalega' Jezusa. Verovala je, da bo vstal, vendar ta svet se je pred njenimi očmi zrušil. Tudi upi za ta svet so se rušili eden za drugim. Kaj naj bi ji ostalo, če je Bog tako zelo poražen? Kaj naj še počne na tem svetu, če je upanje njenega življenja ponižano do konca in pribito na križ? Tako žalostnega konca si ni mogla zamisliti niti v najbolj morečih sanjah.

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.

Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.

Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)

Sprave brez globokega spoznanja greha ni

Preteklo nedeljo smo slišali spodbudo k opominjanju. Jezus nas vabi, da brata opominjamo, če greši zoper nas. Nadaljuje celo, da moramo vztrajati do konca, da opomin sprejme, če ga ne sprejme, pa naj nam bo kakor pogan in cestninar.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.

Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)

Kako bomo prišli skupaj!?

Današnji odlomek se zdi zelo jasen in zato preprost. Ni težko razumeti Jezusovega naročila: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári!« V praksi pa stvar ni tako preprosta. Hitro lahko namreč dobimo ugovor kot na primer: Kdo pa si ti, da bi koga posvaril? Kako pa veš, da imaš prav ti, ne jaz?

Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,21-27)

Spopad med človeško in božjo logiko

Evangeljski odlomek, ki je pred nami, je nadaljevanje tistega iz pretekle nedelje. Apostol Peter je pogumno in jasno izpovedal vero v Jezusa kot Božjega sina in maziljenca. Jezus mu je pojasnil, da mu odgovora nista dala meso in kri, ampak njegov Oče, ki je v nebesih. A kot vidimo, je isti Peter kljub temu še vedno iz mesa in krvi in ne more sprejeti čudnega Božjega načrta, ki ni po njegovem okusu. Petru se upira, da bo moral Jezus iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati.

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. (Mt 16,13-20)

Jezus želi na Petru zgraditi Cerkev

Kakor je Jezus z učenci utrjeval njihovo vero in želel, da ta obrodi sad, tako se tudi danes z nami pogovarja in nas sprašuje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kaj bi rad dosegel? Kaj je cilj njegovega spraševanja?