Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilìje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,1-14)

Bog je drugačen, zahteven in skrivnosten

Dragi bratje in sestre, prepričan sem, da je Bog odgovor na naša hrepenenja. On je odgovor na vse, kar v globini iščemo. O tem leto za letom razmišljamo ob naših jaslicah. Opažam pa, da se današnji človek vedno težje ustavi in zamisli. Običajno jaslice preleti in ker ne najde 'ne vem česa' odbrzi mimo.

Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«

Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Odprti za Boga, da po nas vstopa v svet

Pretekle adventne nedelje smo se na Gospodov prihod pripravljali predvsem ob Janezu Krstniku. Ta nas je pozival, naj pripravimo pot in zravnamo steze. Že s svojo pojavo nas je vabil, da se vprašamo, kako se že na zunaj pripravljamo na Jezusovo rojstvo. Razmišljali smo, kako naj v hrupu vsakdana ustvarimo puščavo, v kateri ni motečih glasov in se je mogoče slišati. Upam, da ste pripravili vse, kar ste želeli, da boste praznovali v miru.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«

Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«

To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6-8.19-28)

Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči

Tudi danes je pred nami Janez Krstnik. Cerkev ga postavlja za zgled v pripravi na Jezusov prihod. Skoraj smešno pa je, kako malo je Janez povedal oz. kako malo vemo o njem. Kako naj se ob njem mi pripravljamo na Gospodov prihod? Zakaj je tako pomemben? Preteklo nedeljo nas je vabil, naj pripravimo pot Gospodu in zravnamo steze. Danes le odgovarja tistim, ki ga sprašujejo, kdo je. Pravi, da ni luč, ampak da pričuje o luči, da ni mesija, ampak njegov glas v puščavi, da s krstom pripravi srca ljudi za prihod Odrešenika.

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« (Mr 1,1-8)

Pripravite Gospodovo pot …

Adventi čas smo začeli s pozivom k čuječnosti. Jezus je svoje učence pripravljal na budnost, da bi zmogli sami prepoznavati, kaj jih od njega oddaljuje in kaj jih ohranja na njegovi poti. Jezusov poziv k čuječnosti smo preteklo nedeljo razumeli kot poziv k svetosti. Cilj svetosti pa je, da naše ravni: telesna, duševna in duhovna, čimbolj izžarevajo božjo podobo oz. da skoznje lahko v nas stopa Bog.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33-37)

Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar

Jezus nas spet nagovarja v priliki o gospodarju in služabnikih. Gospodar je vsem razdelil naloge tj. svoje opravilo in dal vsakemu oblast tj. moč, da to tudi izpolni. V luči celotnega Jezusovega oznanila lahko razumemo, da nam je dal moč in svobodo, da izpolnjujemo njegovo voljo ali pa se ji upiramo in jo zavračamo. Ne stoji za našim hrbtom s palico, ampak zaupa, da bomo spoznavali, kaj je dobro in se po tem tudi ravnali. Gotovo ne pričakuje, da bomo naredili vse prav, saj nas pozna. Ve, da smo krhki, ranjeni in šibki, a ve tudi, da zmoremo slediti njegovi volji.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.‹

Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46)

Zadnji izpit

Kakor v priliki o talentih, ob kateri smo razmišljali preteklo nedeljo, tudi danes Jezus govori o kraljestvu, ki nas čaka. Če je zadnjič gospodar povabil tiste, ki so trgovali s talenti z besedami: »Stopi v veselje svojega gospoda«, pa danes pravi: »Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« Glavna nagrada za življenjski trud je vedno veselje pri Gospodu, v njegovem kraljestvu. Ali je to v zavesti tistih, ki si prizadevajo za dobro ali ne, ne vemo. Sprašujem se, kaj jih žene v skrb za svoje bližnje.

»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« Mt 25,14-30

V malem si bil zvest, vstopi v veselje svojega gospodarja

Priliko o talentih vidim kot eno Jezusovih pomembnejših prilik. Zdi se, da bi jo zaradi njenega bogatega sporočila lahko postavili ob bok priliki o izgubljenem sinu. V marsičem sta si podobni. Obe govorita o delitvi premoženja, obe se zaključita v veselju na eni strani in žalosti na drugi. Če v prvi zgodbi odhaja gospodar, se v drugi na pot odpravlja mlajši sin. V obeh se skriva veselje, ki ga pripravlja gospodar oz. oče. V ospredje pa tišči negativen pogled bodisi pogled na gospodarja s strani človeka, ki je prejel en talent, bodisi pogled starejšega sina na očeta. Oba doživljata krivico in se v njej utapljata.

»Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« Mt 15,1-13

Preudarne device nespametnim ne posodijo olja!

Prilika o desetih devicah nam je vsem dobro poznana. Ne poznam dobro navad tistega časa, zato le predvidevam, da so povabljeni svetilke potrebovali tudi na svatbi. Najbrž so si z njimi svetili v dvorani. Sicer ne vem, zakaj bi bila težava, če bo olje na svatbi pošlo.

Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan. Mt 23,1-12

Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje

Današnji evangelij je temeljit opis tega, kar se zgodi z vero, ko si jo človek podredi. Dokler je Bog tisti, ki vodi človeka, je vera v službi dobrega. Ko pa si človek 'podredi' Boga, zato da utemeljuje svoj prav, postane vera sama grožnja svetu.

Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22,34-40)

Ljubiti, kaj to pomeni?!

Kaj si predstavljamo ob misli, da je največja zapoved ljubezen? Kaj pomeni ljubiti Boga? Kaj pomeni ljubiti bližnjega in kaj sebe? Ljubiti Boga pogosto razumemo kot, da gremo k maši, da molimo, da se držimo njegovih zapovedi oz. moralnih norm, ki nam jih postavlja Cerkev. Mogoče je dobro, da najdemo globljo utemeljitev ljubezni do Boga.