Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.
Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. (Mr 1,29-39)
Ob naglici, v kateri živijo Jezus in njegovi učenci, se na prvi pogled zdi, da so podlegli zahtevam množice. Dogajanje spominja na besede v Markovem evangeliju, ko pravi: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 3,20) Videti je, da so tudi Jezusovi učenci in vsi, ki so se družili z njim, podlegali istemu nemiru. Kot da se ne morejo ustaviti. Zanimiva je Simonova tašča. Jezus je vstopil v njeno hišo in jo našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je ozdravil, je vstala in jim stregla. Kako to, da po bolezni ni počivala?! Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek. Potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Iskali so ga, da bi ga pripeljali nazaj. On pa je odhajal drugam, da bi oznanjal in izganjal.
Na prvi pogled bi lahko pred seboj res videli človeka, ki bo pregorel od dela in pozornosti javnosti. Vendar če bolje pogledamo, je pred nami človek poln notranjega miru in moči. Lahko tudi vidimo, da pride v Simonovo hišo utrujen od dela v shodnici. Ker je Simonova tašča bolna, jo ozdravi, vendar takoj sede in se pusti postreči. Lahko si predstavljamo miren klepet in pogovor o narejenem delu, o vsakdanjih stvareh, klepet, ko si z učenci deli vsakdanje veselje in skrbi. Ko pride večer, ga spet čaka delo. Vendar si vzame čas za počitek. Noč izkoristi za spanje! Ne bdi pozno v noč, ampak gre spat! Tudi poležava ne. Zgodaj zjutraj vstane in gre molit. Po molitvi je pripravljen za nov dan in novo delo.
Jezus ostaja v sebi miren. V njem ni nemira, ki bi ga razjedal, ni nepotrebnega hitenja. Njegova misel je jasna: prišel je, da bo oznanjal. Njegovo delo jo služenje. Ne potrebuje pohvale in priznanj. Z veseljem streže in se pusti postreči. Vse je v pravem ravnotežju. Kako to?
Preden odgovorimo, pomislimo, kaj je v Jezusovem življenju drugačnega kot v našem? Mar ni tudi naš delavnik podoben njegovemu? Hitimo, da naredimo vse, kar je potrebno. Starši, še preden nekaj dokončate oz. začnete, se že vrtijo okrog vas otroci. Tako je zvečer in zjutraj. Dela in skrbi ne zmanjka. Tudi mladi imate vseh dejavnosti in dela več kot dovolj. Če drugega ne, pa je toliko želja, da ne veste, katero bi prej uresničili. Tako imamo vsi, stari in mladi, kup dela in skrbi, če le hočemo. V čem je razlika med nami in Jezusom? Ko nam stvari uhajajo iz rok in ko je vsega preveč, nas pogosto napadata nemir in slaba volja. Bližnji ni izziv za ljubezen, ampak nepotrebno breme. Naporen delavnik pa kliče le še po odklopu.
Kaj nam zmanjka? Odgovor najdem v Apostolskih delih, ki govorijo o življenju prvih kristjanov: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.«
Mislim, da ne najdemo miru ne pri delu ne v počitku, ker ne živimo iz nauka apostolov in ne verjamemo v občestvo. Mogoče celo prosimo Boga v molitvah, da bi se vse to v nas spremenilo, pa nam nekaj zmanjka, da bi nas Bog lahko uslišal. Kaj? Preprosto ne verjamemo, da je Evangelij odgovor na naša iskanja. Ne verjamemo, da je mogoče najti skupno resnico in v njej živeti skupaj v miru. Ta nevera se ne začenja na deklarativni ravni. Začne se pri preprostem opominu ali spodbudi. Če se pri preprostih vsakdanjih stvareh ne vzamemo zares, je zastonj pričakovati, da bomo enotni v nauku apostolov. Zastonj govori Cerkev o sinodi z geslom Skupaj na poti, pri konkretnih težavah pa drug drugega nočemo videti in slišati. Zastonj se je sklicevati na Svetega Duha.
V današnjem evangeliju Jezusa vidimo pri vsakdanjem delu, a ne opazimo tiste drobne, na videz nepomembne malenkosti v njegovi drži. Vsako drobno stvar, na videz še tako nepomembno, vzame zares. Zato ga tudi učenci lahko vzamejo zares. O tem nam govori v priliki o sejalcu in semenu, ki na zemlji, ki ga sprejme, obrodi obilen sad.
V nas ne bo miru, če se ne bomo vzeli zares pri vsakdanjih stvareh. Iz nemira, ki je v nas, pa ne moremo graditi niti doma niti Cerkve. Če v nas ne bo zavesti o pomembnosti resnice in občestva, ne bo miru. Vse to je odločitev posameznika v vsakem še tako na videz nepomembnem trenutku.
Za svoje poslanstvo Jezus zori trideset let v vsakdanjem delu in vsakdanjih odnosih! Ker si postavi trden temelj, se ne izgublja in ne bo pregorel. Ne izgublja sebe ne pri delu ne ko streže niti, ko je postrežen. Ne bo ga pokvarila slava niti ga ne bo strlo nasprotovanje vodilne srenje. Navdaja ga ustvarjalen nemir, da bi storil tisto, kar hoče Oče. Zna počivati in delati, streči in biti postrežen, klepetati in se umakniti v samoto k molitvi. On resnično živi iz Očeta, živi nauk, ki ga oznanja in verjame v občestvo! Naj nas njegov zgled premakne, da bi mogli živeti v miru, polno in ustvarjati živa občestva.
