Kje se torej odlomek začne? S preprosto željo Grkov, da bi videli Jezusa. In kje se konča? Z Jezusovim sporočilom, da gre za spopad med vladarjem tega sveta tj. satanom in Bogom. Zakaj se Jezus tako odzove na željo Grkov, ki bi ga videli? Mar ni ta želja čisto na mestu? Očitno vidi v njej bolj skušnjavo kot kaj dobrega. Celotni postni čas vas vabim, da evangeljske odlomke gledamo v luči skušnjav in se tako pripravljamo na veliko noč. Prihodnjo tj. na cvetno nedeljo se bomo srečali že z Jezusovim trpljenjem. S katerim odlomkom pa smo začeli postne nedelje? S poročilom da je bil Jezus v puščavi med zvermi in angeli. Današnji nas opozarja prav na to, da gre za sodbo nad svetom, da bo vladar tega sveta pregnan, tj. da bodo zveri po krvavi bitki poražene. Jezus sam bo šel na križ, da bo zmagal satana.
Čeprav je odlomek na prvi pogled neenoten, lahko najdemo v njem jasno logiko. Grki so hoteli videti Jezusa. Zakaj jim govori o minljivosti zrna in o trpljenju? Da opozori na skušnjavo lepega videza in površinskega pogleda. Grki so bili znani po umetnosti in občudovanju lepega. Z umetnostjo in lepoto ni nič narobe. Jezus pa s svojimi odgovori opozarja na skušnjavo, da ostajamo na površju stvari. Ni prišel, da bi očaral s svojim videzom in lepimi besedami. Prišel je, da opozori na ozadja stvari, na spopad med dobrim in zlim, med hudim duhom in Bogom. Skušnjava lepega videza in površinskega pogleda nas od tega spopada oddaljuje. Zato Jezus govori o zrnu, ki mora umreti, če hoče prinesti življenje. Opozarja na varljivost uspehov in vabi, naj bomo tisti, ki strežemo in naj ne iščemo prvih sedežev ter veljave.
Mogoče je dobro, da vse dosedanje skušnjave pogledamo v luči zadnje. Poglejmo, kako se pod skušnjavo lepega videza, na videz lepim pogledom, skrivajo vse ostale.
Na drugo nedeljo smo brali odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori. Apostolu Petru je bilo tako lepo, da bi postavil šotore. Tudi tu smo pri lepem videzu. Vse je čudovito, zakaj bi komplicirali? Tam bi ostali. Ob Petru smo razmišljali, da ga grabi skušnjava dokončnega cilja. Rad bi se utaboril in ne bi nadaljeval poti. Ko je lepo, ne bi razmišljal o težkih stvareh. Jezus pa učence in nas vabi na pot. Ne smemo obtičati pri lepem. Prav je, da se tega veselimo, a vedno moramo nadaljevati pot.
Naslednjo nedeljo smo videli Jezusa, kako na videz brez občutka razgraja po templju. Tisti, ki so podlegali skušnjavi lepega videza so rekli: Pokaži, s kakšno oblastjo to delaš? Na videz grdo, neprimerno obnašanje skriva v sebi zavzetost za najlepše. Jezus se spopada s skušnjavo koristi, ki je zavladala v templju. Tudi to preganja za ceno lepega videza.
Preteklo nedeljo smo srečali Nikodema, ki je prišel k Jezusu ponoči. Na videz je bilo lepo, da se je opogumil in se mu približal. A on mu govori o svojem trpljenju. Skuša ga opogumiti, da premaga skušnjavo preračunljivosti. Ne splača se skrivati, čeprav je bolj varno. Spet smo pri lepem videzu. Skušnjava lepega videza za seboj skriva tudi preračunljivost. Nikodem ne bi rad izpadel grd. Jezus ga opozarja, da v življenju tako ne bo prišel daleč. Če hoče življenje najti, ga mora tvegati izgubiti.
Če hočemo torej slediti Jezusu, moramo premagati skušnjavo lepega videza. Kot smo videli se za njo skrivajo vse ostale skušnjave. Bodimo pogumni! Naj se naš pogled ne ustavlja na površini. Veselimo se lepe zunanjosti, a naj bo naša skrb vedno notranja lepota.