Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. (Jn 12,20-33)
Današnji evangeljski odlomek se zdi na prvi pogled precej raztreščen. Kaj se dogaja? Nekateri izmed Grkov bi radi videli Jezusa. Andrej in Filip se zavzameta zanje in zato stopita k Jezusu. S čim jima postreže On? S prispodobo o zrnu, ki ostane samo, če ne pade v zemljo. Šele ko izgubi vse, se spremeni v čudovito podobo bilke z žitnim klasom. Tej prispodobi sledi še glas iz nebes. Jezus pojasni, da ta pričuje o njem, da bi razumeli, da prihaja, da premaga vladarja tega sveta.
Kje se torej odlomek začne? S preprosto željo Grkov, da bi videli Jezusa. In kje se konča? Z Jezusovim sporočilom, da gre za spopad med vladarjem tega sveta tj. satanom in Bogom. Zakaj se Jezus tako odzove na željo Grkov, ki bi ga videli? Mar ni ta želja čisto na mestu? Očitno vidi v njej bolj skušnjavo kot kaj dobrega. Celotni postni čas vas vabim, da evangeljske odlomke gledamo v luči skušnjav in se tako pripravljamo na veliko noč. Prihodnjo tj. na cvetno nedeljo se bomo srečali že z Jezusovim trpljenjem. S katerim odlomkom pa smo začeli postne nedelje? S poročilom da je bil Jezus v puščavi med zvermi in angeli. Današnji nas opozarja prav na to, da gre za sodbo nad svetom, da bo vladar tega sveta pregnan, tj. da bodo zveri po krvavi bitki poražene. Jezus sam bo šel na križ, da bo zmagal satana.
Čeprav je odlomek na prvi pogled neenoten, lahko najdemo v njem jasno logiko. Grki so hoteli videti Jezusa. Zakaj jim govori o minljivosti zrna in o trpljenju? Da opozori na skušnjavo lepega videza in površinskega pogleda. Grki so bili znani po umetnosti in občudovanju lepega. Z umetnostjo in lepoto ni nič narobe. Jezus pa s svojimi odgovori opozarja na skušnjavo, da ostajamo na površju stvari. Ni prišel, da bi očaral s svojim videzom in lepimi besedami. Prišel je, da opozori na ozadja stvari, na spopad med dobrim in zlim, med hudim duhom in Bogom. Skušnjava lepega videza in površinskega pogleda nas od tega spopada oddaljuje. Zato Jezus govori o zrnu, ki mora umreti, če hoče prinesti življenje. Opozarja na varljivost uspehov in vabi, naj bomo tisti, ki strežemo in naj ne iščemo prvih sedežev ter veljave.
Mogoče je dobro, da vse dosedanje skušnjave pogledamo v luči zadnje. Poglejmo, kako se pod skušnjavo lepega videza, na videz lepim pogledom, skrivajo vse ostale.
Na drugo nedeljo smo brali odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori. Apostolu Petru je bilo tako lepo, da bi postavil šotore. Tudi tu smo pri lepem videzu. Vse je čudovito, zakaj bi komplicirali? Tam bi ostali. Ob Petru smo razmišljali, da ga grabi skušnjava dokončnega cilja. Rad bi se utaboril in ne bi nadaljeval poti. Ko je lepo, ne bi razmišljal o težkih stvareh. Jezus pa učence in nas vabi na pot. Ne smemo obtičati pri lepem. Prav je, da se tega veselimo, a vedno moramo nadaljevati pot.
Naslednjo nedeljo smo videli Jezusa, kako na videz brez občutka razgraja po templju. Tisti, ki so podlegali skušnjavi lepega videza so rekli: Pokaži, s kakšno oblastjo to delaš? Na videz grdo, neprimerno obnašanje skriva v sebi zavzetost za najlepše. Jezus se spopada s skušnjavo koristi, ki je zavladala v templju. Tudi to preganja za ceno lepega videza.
Preteklo nedeljo smo srečali Nikodema, ki je prišel k Jezusu ponoči. Na videz je bilo lepo, da se je opogumil in se mu približal. A on mu govori o svojem trpljenju. Skuša ga opogumiti, da premaga skušnjavo preračunljivosti. Ne splača se skrivati, čeprav je bolj varno. Spet smo pri lepem videzu. Skušnjava lepega videza za seboj skriva tudi preračunljivost. Nikodem ne bi rad izpadel grd. Jezus ga opozarja, da v življenju tako ne bo prišel daleč. Če hoče življenje najti, ga mora tvegati izgubiti.
Če hočemo torej slediti Jezusu, moramo premagati skušnjavo lepega videza. Kot smo videli se za njo skrivajo vse ostale skušnjave. Bodimo pogumni! Naj se naš pogled ne ustavlja na površini. Veselimo se lepe zunanjosti, a naj bo naša skrb vedno notranja lepota.
