Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. (Mr 1,40-45)

Srečanje gobavca in Jezusa

Srečanje gobavca in Jezusa je na videz zelo preprosto. Če pa pogledamo nekoliko od bliže, lahko vidimo, kaj vse skriva v sebi. Gobavec pade pred Jezusa na kolena. Na videz izredno spoštljivo. Kaj pravite o njegovi prošnji: »Če hočeš, me moreš očistiti«? Najbrž hoče Jezusu polaskati, češ, da pozna njegovo moč. Torej se gobavec do tega trenutka v celoti posveti Jezusu oz. drugače rečeno: vrti se okrog Njega. Zdi se, da se je na to srečanje temeljito pripravil ali pa je to njegov način delovanja. Glede na nadaljevanje, pa lahko vidimo, da je vse igra. Potem ko je dobil svoje, ga ne zanima nič več. Kljub temu da mu Jezus naroči, naj o dogodku molči, se ne meni ne za opomin, ne za postavo, ampak glasno razglaša, kaj se mu je zgodilo.

Jezus deluje zelo drugače. Medtem ko se gobavec teatralno vrže na kolena, se ga Jezus le preprosto dotakne in mu pritrdi, da ga želi ozdraviti. Ko sluti, kaj se bo zgodilo, ga strogo posvari, naj molči in se pokaže duhovniku ter daruje Bogu, kar veleva postava.

Jezus kot Bog ostaja tih in nežen, gobavec pa je glasen in brez občutka. Jezus naroča, naj se drži postave in se zahvali Bogu, gobavec pa vidi le sebe. Jezus verjame gobavcu, da prosi iskreno, gobavec pa se ne meni ne za Jezusa ne za postavo, ampak zaupa le sebi in svojemu doživljanju.

Ob tem preprostem srečanju se mi zastavlja več vprašanj:

• Ali vidimo razliko med hrupnim teatrom in tiho dobroto?
• Ali smo občutljivi na ozadja dejanj? Gobavec deluje iz koristi, Jezus iz ljubezni in želje po pomoči.
• Koga vzamemo zares in mu zaupamo? Gobavec ne zaupa ne Jezusu ne postavi. Sam sebi je središče. On edini ve, kaj je zanj dobro. Jezus pa se kljub tesnemu odnosu z Očetom, ki ga nikoli ne zanemari, naslanja na postavo in išče v njej, kar je resnično dobro.

Gotovo je očitno, da gobavec ne more najti miru v sebi. Po ozdravljenju se kričavo razkazuje, pred tem pa, da bi zbudil pozornost, glasno igra reveža. Njegovo nemirno in kričavo obnašanje ni posledica bolezni. Lahko sklepamo, da že doma kot otrok ni našel zaupnega odnosa, zato se je navadil igrati različne glasne vloge. Kljub temu da ga je Jezus ozdravil in ga spodbudil, naj se v tišini in miru pokaže duhovnikom ter daruje Bogu dar za ozdravljenje, ne zmore izstopiti iz starih vzorcev. Čeprav je ozdravljen, ostaja njihov suženj in suženj navad. Če se ne bo ustavil pri sebi, bo vedno manipuliral in ostajal sam.

Jezus tako njega kot nas vabi v drugačen svet: svet tihote, hvaležnosti in pristnega veselja. Več kot očitno ni ključno vprašanje ali smo zdravi ali bolni. Kljub ozdravljenju ostaja gobavi bolan in suženj starih vzorcev. Čeprav je bolezen težka stvar, ne izgubimo izpred oči najpomembnejšega: zdravje duha.

Pred nami je postni čas, ki nas spodbuja:

• da se ustavimo pri sebi,
• da bolj jasno pogledamo, kaj nas vodi,
• da utrdimo zaupanje v odnosu do Boga in bližnjih.

Temu je v postnem času namenjeno vse, tako molitev, odpoved kot dobra dela. Le če se bomo srečali s seboj, jasneje videli, kaj nas vodi in utrdili zaupanje, bomo mogli v miru in veselju obhajati veliko noč. Naj nas k temu vabi vsako razmišljanje ob Božji besedi.