Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. (Mr 1,21-28)
Jezusu se čudijo, ker nastopa s takšno močjo. Preseneča jih moč besede, po kateri celo hudi duh utihne in zapusti obsedenega. Nenavadno jasen je njegov nastop. Kaj takega še niso videli. Jezusova moč odraža njegov božji izvor. On je Bog, česar njegovi sodobniki še ne razumejo. S takšno močjo mi žal ali pa na srečo ne moremo nastopiti. Če pogledamo njegov nastop, pa bomo mogoče našli kakšno spodbudo tudi zase, za tisto, kar lahko naredimo.
Pomislimo, da je Jezus vstopil v siromašen Judovski svet. Pestile so ga vsemogoče težave: revščina, lakota, brezposelnost, politična nestabilnost, upori proti rimski okupaciji, verska in moralna kriza. Skratka, težko bi rekli, da je kaj posebej svetlega v času, ko nastopi. In kako nastopi? Kako vstopa v to revščino? Z izredno gotovostjo in močjo ubogemu ljudstvu pravi takole: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo? Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete.
Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo. Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,22-34)
Lahko si predstavljamo, kako je ubogemu ljudstvu, ki so ga pestile vsemogoče nadloge, govoril o zaupanju njegovemu Očetu, Bogu. Govori iz notranje zavesti, da je na tem svetu vse minljivo. Ne boji se nasprotovanja in očitkov, zakaj Bog ničesar ne ukrene. Govori z vero zazrt v večnost. Revščina in beda, ki ju gleda, zanj nista razlog za obup, ampak še z večjim ognjem govori o tistem, kar po smrti šele pride, tistem, kar bo popolno in neuničljivo.
Njegova moč torej ni v prvi vrsti v tem, da zmore izganjati hudega duha, ampak da popolnoma zaupa svojemu Očetu in je zazrt v večnost. Jasno mu je, da prihaja zato, ker ga je On poslal. Vsa njegova moč je v zaupnem odnosu z Očetom. Zato tudi nas uči molitve Oče naš, v kateri se učimo dati mesto Bogu Očetu, se zavedati, da tudi nam daje poslanstvo On. Zgodi naj se Njegova volja in pride naj Njegovo kraljestvo.
Jezusova moč je torej v tem, da govori v imenu svojega Očeta. Ne govori sam od sebe, ampak kar mu naroča Oče, Bog. Njegova moč je v popolni zazrtosti v večno kraljestvo, kjer bodo vse stvari dobile svoje mesto. Revščina in neenakost bosta premagana. Krivice bodo poravnane in božje kraljestvo, kraljestvo miru in ljubezni, bo slavilo zmago.
Jezus nastopa z izredno močjo tudi pred Pilatom. Njegova moč je v resnici, ki jo oznanja. Ta resnica pa je spet pričevanje o Bogu Očetu. Spomnimo se, kako je odgovoril Pilatu na vprašanje: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37)
Jezusova moč torej ne izvira v prvi vrsti iz njegovega božjega izvora, ampak iz njegove predanosti Očetu. Popolnoma mu zaupa in vse, kar želi izpolniti je, njegova volja. Zazrt v Očeta in v božje kraljestvo, ki je v večnosti nepremagljivo, zmore gledati takšno in drugačno revščino tega sveta in govoriti z žarom.
Tako smo tudi mi poklicani, da kot kristjani ne omagujemo v pogledu na svet, ki je pred nami. Hvala Bogu nismo v revščini. Gotovo pa nas pogosto bega pogled na svet, ki v marsičem ni rožnat. Z Jezusovim pogledom, polnim zaupanja v Očeta, ki vse vodi in z vero v božje kraljestvo, ki nam je pripravljeno, moremo tudi mi stati pogumno in vedro. Če bomo skušali slediti temu, kar od nas pričakuje Bog, bo tudi naše življenje odražalo neverjetno moč – nauk z oblastjo. Če bomo sledili in izražali resnico, ki nam jo prinaša Jezus, bodo tudi naše besede imele božjo moč.
Preteklo nedeljo smo slišali, kako je Jezus nastopil z besedami: »Spreobrnite se in verujete evangeliju!« Če smo se prej ustavili ob tem, kaj pomeni spreobrniti se, pa danes lahko razumemo, kaj pomeni verovati evangeliju. Pomeni zaupati Bogu, da nas je poklical v ta svet z namenom in poslanstvom. Pomeni verjeti, da On vse vodi in da bo Božje kraljestvo slavilo zmago. Če bomo verovali evangeliju, bodo tudi za nas lahko rekli, kakor za Jezusa: s kakšno močjo govorijo in delajo. Naj naše življenje vedno bolj kaže na Očeta in na božje kraljestvo.
