Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«
Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«
To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6-8.19-28)
Tudi danes je pred nami Janez Krstnik. Cerkev ga postavlja za zgled v pripravi na Jezusov prihod. Skoraj smešno pa je, kako malo je Janez povedal oz. kako malo vemo o njem. Kako naj se ob njem mi pripravljamo na Gospodov prihod? Zakaj je tako pomemben? Preteklo nedeljo nas je vabil, naj pripravimo pot Gospodu in zravnamo steze. Danes le odgovarja tistim, ki ga sprašujejo, kdo je. Pravi, da ni luč, ampak da pričuje o luči, da ni mesija, ampak njegov glas v puščavi, da s krstom pripravi srca ljudi za prihod Odrešenika.
Preproste pozive k čuječnosti in pripravljanju poti za Gospoda smo razumeli kot povabilo, da pripravimo prostor, da lahko Bog stopi v nas in da po nas lahko stopa med ljudi. Ustavili smo se pri treh ravneh našega bivanja: telesni, duševni in duhovni. Ugotavljali smo, da je še kako pomembno, da se telesno umirimo in vstopimo v 'puščavo', da bi bili sposobni slišati kaj globljega. Prav tako smo razmišljali, da moramo umiriti tok svojih misli in doživljanj, spominov in ran.
Če smo torej prvi dve adventni nedelji pripravljali Gospodu pot tako, da smo razmišljali, kako skrbimo za telo in naš duševni svet, pa nas danes evangelij vabi globlje. Janez pravi: »Nisem jaz luč, ampak pričeval naj bi o luči.« Poizvedovalci ga sprašujejo, zakaj krščuje, če ni ne prerok ne mesija. On pa mirno odgovarja, da le pripravlja pot tistemu, ki je tako pomemben, da mu ni vreden niti odvezati sandal na nogah.
Poslanci farizejev se čudijo vsemu Janezovemu početju, kot se bodo čudili potem Jezusu in ga spraševali, s kakšno oblastjo to dela. Zdi se, da farizeji ne razumejo pomena ozadja Janezovega delovanja, zanj pa je prav ozadje ključno. Kar je in kako se oblači, dobi pomen šele z namenom in ciljem tega početja. Farizejem vse to ni logično, Janezu pa je celo samoumevno. Z nenavadno lahkotnostjo namreč pravi: Nisem mesija, nisem prerok, nisem Elija. On ni luč, le pričuje o njej. On ni sporočilo, je le glas tistega, ki ga pošilja.
Kakor se je evangelij pretekle nedelje ustavljal ob Janezovi zunanji podobi, tako se danes vrti okrog skritega ozadja njegovega početja in mu daje izreden pomen. Tretja adventna nedelja nas tako vabi, da se potopimo v svoje globine. Vprašajmo se, kaj izraža naša zunanjost, kaj sporočamo s svojimi čustvi in besedami, o kom pričuje naše življenje.
Janezu ni bilo težko reči, da ni on luč, ne mesija, ne prerok. Ni pa mogel mimo tega, da z vsem, kar dela, govori o luči. Mi imamo najbrž drugačne težave. Težko nam je priznati, da nismo luč. Težko nam je sprejeti, da nismo tako pomembni, kot bi radi bili. Še težje pa se nam je ustavljati ob ozadjih naših besed in dejanj.
Rekli smo, da je duhovni svet kakor morje. Da bi vedeli, kaj je v njem, se je potrebno potopiti. Da bi to zmogli, je potreben napor, pa tudi znanje in telesna pripravljenost. V duhovnem svetu to potapljanje predstavljata molitev in premišljevanje. To dvoje naj bi nas vodilo v duhovno globino, v svet naših hrepenenj in smisla življenja, svet vrednot in ciljev. V njej se oblikujejo naše drže do vsega, kar počnemo. V molitvi pravzaprav prečiščujemo svoje namene, kot nas je Jezus učil v molitvi Očenaš. Tam se sprašujemo ali s svojim življenjem posvečujemo Gospodovo ime ali skrbimo le za svoj videz. Sprašujemo se ali smo pričevalci luči ali pa kažemo predvsem nase. V tem notranjem svetu je prostor za spraševanje ali naj pride Njegovo kraljestvo ali gradimo svojega, ali smo preproste božje podobe ali potrebujemo predvsem naslove. Janez Krstnik se je čutil poslanega. Izpolnjeval je božjo voljo. Čigavo pa izpolnjujemo mi?
Tretja adventna nedelja nas kliče v globino. Ko se bomo pripravljali na spoved, je že prav, da se vprašamo, če smo se kaj jezili, prepirali in protestirali. A vse to je premalo, če se ne vprašamo, zakaj. Mogoče je bila večja težava, da smo se lepo držali in grdo mislili, kot da smo se razjezili. Ozadja naših dejanj so pred Bogom pomembnejša od zunanjega videza.
Če smo prvi dve nedelji urejali telesni in duševni svet, pa se v tretji potopimo v duhovnega. Prva dva svetova v luči tretjega nista nepomembna, ampak dobita šele z njim pravo mesto. Telesno in duševno je lahko lepo le toliko, kolikor preseva lepoto duhovnega. Naj o tem razmišljamo v molitvi in naj nam k prečiščevanju pomaga tudi sv. spoved. Tako bomo z Janezom lahko rekli: »Nismo mi luč, ampak pričujemo o Njej.«
