Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33-37)
Jezus nas spet nagovarja v priliki o gospodarju in služabnikih. Gospodar je vsem razdelil naloge tj. svoje opravilo in dal vsakemu oblast tj. moč, da to tudi izpolni. V luči celotnega Jezusovega oznanila lahko razumemo, da nam je dal moč in svobodo, da izpolnjujemo njegovo voljo ali pa se ji upiramo in jo zavračamo. Ne stoji za našim hrbtom s palico, ampak zaupa, da bomo spoznavali, kaj je dobro in se po tem tudi ravnali. Gotovo ne pričakuje, da bomo naredili vse prav, saj nas pozna. Ve, da smo krhki, ranjeni in šibki, a ve tudi, da zmoremo slediti njegovi volji.
Vabi nas k čuječnosti, ki ni v tem, da bi vsak trenutek v strahu čakali, kdaj pride, ampak da bi bili ves čas živi v razmišljanju, kaj nam naroča, kaj je njegova volja ter v prizadevanju, da to tudi izpolnimo. To je pravzaprav povabilo na pot svetosti.
Na to pot nas še posebej opozarjajo sveti časi. Ko začenjamo adventni čas, naj bi se spet zavzeto odpravili na pot izpolnjevanja božje volje, pot svetosti, ki se nikoli ne konča. Spomnimo se, da smo o svetosti nekaj že razmišljali. Rekli smo, da biti svet, ne pomeni narediti vse prav ali biti brez greha. Gre za prizadevanje, da bi spolnjevali božjo voljo. To zmoremo tako, da smo pozorni na vse tri razsežnosti našega bivanja: telesno, duševno in duhovno. Svetost je v tem, da vse tri ravni ustvarjajo eno samo božjo podobo. Biti svet, pomeni doživljati Boga in ga odsevati v življenju. Z vsem, kar smo, naj bi skušali izpolniti božjo voljo. S tem prihajamo v harmonijo s seboj in to harmonijo prinašamo v odnose.
Jezusov poziv k čuječnosti lahko razumemo torej kot poziv k svetosti. Cilj svetosti pa je, da naše ravni: telesna, duševna in duhovna, čimbolj izžarevajo božjo podobo, da po nas ljudje lahko srečujejo Boga oz. njegovo ljubezen. Ovire, ki preprečujejo, da bi dobro prišlo na plan, imenujemo greh.
Kako lahko razumemo delovanje teh treh ravni in kaj naj pomeni biti čuječi? Skrb za telesno raven bomo lažje prav razumeli, če se spomnimo Pavlovih besed, da smo tempelj Svetega Duha. Naše telo je kakor svetišče, kakor cerkev. Kakšen namen ima lepota cerkve? Da se vrtimo okrog različnih okrasov, se ob njih ustavljamo in jih občudujemo? Ne, cilj zunanje lepote je, da pogled usmerja globlje, k Bogu.
Biti čuječi na telesni ravni pomeni skrbeti za svoje telo kakor za cerkev, da je čista, lepa in urejena. Hkrati pa naj se ne vrtimo okrog njega. Vse naj služi odsevanju božje lepote. Skrb za telo je tudi skrb za naše čute: tip, okus in vonj, pogled in sluh. Oči naj bi se ne izgubljale na površju, ampak bile sposobne gledati v globino. Prav tako nas hrup lahko odvrača od tega, da bi slišali, kar nam Bog govori po bližnjih ali kako drugače.
Ko vstopimo v čisto in urejeno cerkev, kjer ni hrupa in odvečnega blišča, srečanje z Bogom še ni samo po sebi umevno. To so le telesni pogoji za molitev. V nas je še čustvena raven. Tudi pri tej moramo biti čuječi. Kaj se v njej dogaja? Misli in občutki se v nas pretakajo kakor potok. V nas so tudi spomini in rane. Da bi vedeli, kaj se dogaja, jih moramo umiriti. Kakor se na mirni vodni gladini lahko prepoznamo kot v zrcalu, tako lahko prepoznamo tudi naš čustveni in doživljajski svet le, če se umirimo. Biti čuječi pomeni prav to: slediti temu, kar se v nas dogaja. Da bi lahko stopili še globlje, moramo prepoznavati svet naših čustev in misli, spominov in ran ter jih urejati po božji volji.
Lepota svetišča, tišina in mir, še vedno ne pomenita srečanja z Bogom. Da bi ga srečali, se je potrebno spustiti v globino, v našo duhovno raven. Ta je podobna morju. Globlje ko je, bolj je temno. Da bi videli, kaj skriva, zahteva dodaten napor. Potapljanju v globino morja bi lahko primerjali našo molitev in premišljevanje. Biti čuječi pomeni torej tudi srečevati sebe, bližnje in Boga v globini molitve in premišljevanja.
Advent začenjamo s pozivom k čuječnosti. Naj ne ostajamo le kot lepo okrašene cerkve. Iščimo tihoto in mir, da bi se lahko srečevali v globini naših src. Umikajmo se v tihoto in vztrajajmo v molitvi, čeprav se zdi pogosto vse črno kot v pogledu na morsko globino. Vzemimo si čas za premišljevanje ob božji besedi. Čujmo, da bo božič veselo srečanje z bližnjimi in našim Odrešenikom.
