Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.

Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.

Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«

Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)

Vse mi je povedal, kar sem storila …

Odlomek, ki smo ga slišali, je nenavaden. Težko si predstavljam, zakaj ga je Cerkev umestila ravno v postni čas. Preteklo nedeljo smo poslušali evangelij o Jezusovem spremenjenju na gori, danes pa se Jezus pogovarja s Samarijanko. Nenavaden je tudi zaradi načina pogovora. Oba sogovornika sta izredno neposredna. Poglejmo:

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!« (Mt 17,1-9)

Skrivnost Božje in naše lepote

Dobro je, da smo tukaj, je rekel apostol Peter zmeden in navdušen hkrati. Navdušen pa ni le nad spremenjenjem, ki ga je ravno doživel. Ob Jezusu mu je bilo pogosto lepo. Vesel in ponosen je bil, da je v njegovi družbi. Veselje v Gospodovi družbi ga je spremljalo od samega začetka. Spomnimo se, kako se je začelo. Ko je njegov brat Andrej srečal Jezusa, je želel izvedeti, kje stanuje. Takoj, ko je izvedel, oziroma se mu je lahko pridružil, se je nad njim navdušil in poklical svojega brata Petra. Tudi ta je očitno spoznal, da je ob njem lepo. Ko so Ga kasneje mnogi zapuščali in jim je Jezus rekel, ali hočejo oditi tudi oni, mu je Peter jasno odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« (Jn 6,68-69)

Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli. (Mt 4,1-11)

Ali bomo rasli ali podlegli skušnjavam

Pred nami je spet postni čas, ko se ustavljamo ob Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Jezusa je na križ pripeljala ljubezen do nas. Ni zbežal, tudi ko je že vedel, da ga bo ljubezen stala smrti na križu. Poleg tega da je hotel pokazati, kako zelo nas ima rad, nam je hotel s svojim križem odpreti vrata nebes, ki smo si jih zapravili z izvirnim grehom.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.

Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5,38-48)

O popolnosti

Evangeljski odlomki zadnjih nedelj stopnjujejo Jezusovo zahtevo do njegovih učencev. Najprej pravi: Vi ste luč in sol. Potem jih svari, da ne pridejo v nebeško kraljestvo, če njihova pravičnost ne bo večja kot pravičnost pismoukov in farizejev. Danes pa zahteva od nas celo popolnost in naroča: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku, da te vrže v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.

Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.

Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.

Rečeno je bilo: ›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,17-37)

O pravičnosti

Če pogledamo seznam Jezusovih zahtev, nas najbrž mine. Verjetno si lahko rečemo, da nam gre na nekem področju bolje, na drugem slabše. Težko pa bi ob vseh teh radikalnih zahtevah razmišljali o veselju. Prezahtevno je! Ali je potem Jezusovo oznanilo, Evangelij, zares veselo oznanilo?

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,13-16)

Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi,

da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. To je misel, ki me v evangeliju posebej nagovarja. Jezus ločuje dvoje: luč, ki jo nosimo v sebi in sveti pred ljudmi ter dobra dela, ki jih bodo ljudje na nas videli. Šele potem sledi, da bodo ljudje lahko prepoznali in slavili našega Očeta, ki je v nebesih.

Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,1-12)

Blagor vam, prejeli boste tolažbo

Preteklo nedeljo smo slišali, kako je Jezus po krstu v reki Jordan začel oznanjati evangelij kraljestva. Ker smo obhajali nedeljo Božje besede, smo se še posebej ustavili pri Besedi. Cerkveni učitelji so skozi zgodovino opozarjali, da je enakovredna evharističnemu kruhu: kakor pazimo, da se tudi najmanjši košček posvečene hostije ne izgubi, tako bodimo pozorni, da ne zgrešimo pomena in vrednosti Božje besede.

Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. (Mt 4,12-23)

Oznanjal je evangelij kraljestva

Evangeljski odlomki zadnjih treh nedelj nas popeljejo skozi srečevanje med Jezusom in Janezom Krstnikom do Jezusovega nastopa. Tokrat je pred nami v polnem zagonu. Oznanja nebeško kraljestvo oz. evangelij kraljestva, ozdravlja in vabi izbrane, naj hodijo za njim.

Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1,29-34)

Glejte, ta je tisti …

Spet sta pred nami, tako kot preteklo nedeljo oba: Janez Krstnik in Jezus. Če smo lahko preteklo nedeljo opazovali njuno prijateljsko srečanje, lahko danes gledamo Janezovo zaključno dejanje. Njegovo poslanstvo je dokončano, saj je svoje učence pripeljal do cilja. Z veseljem lahko pokaže na Odrešenika in pravi: Glejte, Jagnje Božje … ta je tisti … ta je Božji Sin!

Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,13-17)

Izpólniva vso pravičnost

Pred nami je čudovito sre��anje dveh močnih osebnosti. Predstavljajmo si, da je Janez tisti glas vpijočega v puščavi, ki vabi k spreobrnjenju. On, ki si upa celo Herodu reči: Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata. Jezus je na drugi strani vedno pokončen in brez dlake na jeziku. Ko se mu zdi potrebno, celo z bičem očisti tempelj.