Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,35-43)
Preteklo nedeljo smo v evangeljskem odlomku brali, da so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus jim je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«
Ko je Jezus z bičem v templju razgnal menjalce in prodajalce, so se mnogi zgražali. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« Evangelist Janez pravi: »On pa je govoril o templju svojega telesa«.
V današnjem evangeljskem odlomku Jezus izpolnjuje to obljubo. Tempelj, tj. on sam, je uničen. Pribit na križ, ne more ničesar več. Molči in prenaša zasmehovanje. Kakor zločinec pričakuje strašno smrt, ko bodo mišice popustile in ne bo mogel niti vdihniti več. Razgaljen, izropan človeškega dostojanstva, čaka trenutek, ko bo popolnoma izčrpan izročil Očetu svojo dušo.
Obdaja ga posmeh. Iz njega se norčujejo voditelji ljudstva, vojaki se mu posmehujejo in se nad njim izživljajo. Le eden od dveh, ki sta z njim križana, se ustavlja ob nečem globljem. V Jezusu prepozna poštenjaka, ki je po krivici obsojen. Brez sramu priznava svoj greh in Njegovo nedolžnost. V tem najde Jezusovo usmiljenje in obljubo: »Še danes boš z menoj v raju«.
V Cerkvi smo najbrž nekoliko pozabili, kako je naš 'tempelj' nastal. Iščemo zgodbe o uspehu in jih v medijih predstavljamo na vse mogoče načine. Nič ni narobe, če se veselimo tudi uspehov. Nasprotno, prav je, da vidimo lepoto templja. Težava pa je, da se ustavljamo na površju stvari in preziramo majhne.
Predstavljajmo si dogodek, ki ga opisuje današnji evangelij. Jezus je v času svojega javnega delovanja nastopal tudi z močjo. Zelo jasno je kritiziral vsako zgrešeno držo. Nikogar se ni bal. Govoril je resnico in se ji ni izognil tudi takrat, ko to sogovornikom ni bilo ljubo. S tem je mnoge postavil v nelagoden položaj. No, najbrž je logično, da se mu sedaj mnogi posmehujejo, češ, kje je sedaj njegova moč. Naj sedaj pokaže, da je Božji sin.
Ali bi mi reagirali drugače? Ali reagiramo drugače, ko nas nekdo poniža, ko govori resnico? Še več, ali nam je res v vsakem trenutku le do resnice, pa naj stane kolikor koli že?
Mar nismo vsi zastrupljeni z zgodbami o uspehu? Mar nas ni obsedla samoumevna zahteva, da moramo biti lepi in popolni? To znamo v Cerkvi še kako dobro unovčiti. Jezus sam govori: Bodite popolni, kakor je popoln vaš Nebeški Oče. Vendar pozabljamo, da smo lahko lepi le, ko priznavamo svojo človeško omejenost, grešnosti in nepopolnost. To pa nam ne gre. Hočemo moč, hočemo uspeh, hočemo biti nekaj več.
Kako naj se Jezus na križu brani? Zvest je resnici in zato je kaznovan. Če je doslej niso prepoznali, si ne more pomagati. Ali ni danes enako? Če vztrajamo v zvestobi resnici, bomo deležni posmeha. V nekem trenutku se to, po človeško gledano, zagotovo maščuje. Kdor noče sprejeti resnice, lahko vidi le poraz. Le kdor resnico išče, jo bo našel. Kdor jo bo našel, bo videl globlje ozadje 'porušenega templja'. Sicer pa se bo posmehoval tej nemoči.
Resnica sama ni nasilna. Nima moči, da bi se uveljavila s silo. Popolnoma je razgaljena in izpostavljena manipulaciji in posmehu. Če ji bomo ostajali zvesti, bodo zagotovo prihajali trenutki križanja. Tam nas bo redko kdo branil. V posmeh smo z neuspehom, ko se logika tega sveta lahko postavlja z uspehi zgrajenimi s kompromisi in pogosto z lažjo.
Na laž pa smo postali imuni. Resnica nas ne zanima. Zanimajo nas zgodbe o uspehu. In vendar je Naš kralj, kralj resnice. V tišini in posmehu zanjo umira. Vabi nas, da se v molitvi Oče naš redno spominjamo tega kraljestva in zanj prosimo. Naj ne nasedemo kraljestvom tega sveta. Naj ne prisegamo na lepoto templja, ampak na Duha, ki vsemu daje življenje. Varujmo se vsakega posmeha, ker ne služi Bogu! Sprejmimo posmeh, kadar je to potrebno zaradi zvestobe Njemu, ki je naš Kralj.
Pred posmehom in bolečino bi radi zbežali. Križanje se nam upira, a ne pozabimo, da bomo prav tam našli svojega Kralja. Tam, v tišini križa, v bolečini posmeha in prezira, je Bog dopolnil svoje kraljevanje. Ostanimo v Njegovi družbi, da bomo z Njim deležni tudi Njegovega kraljestva.
