Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«

Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« (Lk 21,5-19)

Ne bo ostal kamen na kamnu

Današnji evangeljski odlomek je težak. Po eni strani nas plaši opis grozot, ki se bodo dogajale po vsem svetu, po drugi strani pa napoved, da bodo tisti, ki bodo ostali zvesti Jezusovemu izročilu deležni hudega preganjanja. Kaj naj z vsem tem? Ni dvoma, da živimo v času, ki je za mnoge prava podoba konca sveta. Če tega, hvala Bogu, mi ne doživljamo, pa je najbrž še toliko bolj na mestu vprašanje, ali smo med tistimi, ki doživljajo sovraštvo zaradi Jezusovega imena.

Po vztrajnem 'sprehajanju' čez odlomek naprej in nazaj sem se končno ustavil ob dveh trditvah in sicer, da ne bo ostal kamen na kamnu, ter da nam bo On dal zgovornost in modrost. Kaj se danes dogaja s templjem, kaj so kamni, ki padajo po tleh? Tempelj je za kristjane zagotovo Cerkev, ki je zgrajena na Kristusu. Kamni njene zgradbe so najprej zakramenti, ki gradijo to podobo. Potem je tu še drugi del kamnov, ki je človeška struktura, samo vodstvo vesoljne Cerkve in krajevnih Cerkva. Nazadnje smo med večjimi in pomembnejšimi kamni tudi bolj ali manj navadni verniki, ki smo lahko dragoceni okrasi ali pa preprost material.

Pomislil sem, da kamni še vedno obstajajo. Zakramentov Cerkev ni izgubila. Tudi vodstvo še vedno obstaja in tam smo tudi običajni duhovniki, redovniki, redovnice in verniki. Ali pa to res stoji kot zid, kamen na kamnu? Ali res ustvarjamo podobo, ki se ji opazovalec lahko samo čudi? Mogoče mimoidoči res ne opazi razvalin, a kdor se le malo ustavi, mislim, da nima kaj dosti videti. Tako notranja kot zunanja zgradba, duhovna kot človeška zgradba Cerkve je v nezavidljivem stanju.

Tega ne pišem zato, da bi kritiziral. Prvi del je izziv za drugega. Ko se bo dogajalo razsulo, bodo še vedno zvesti zmogli biti priče templja, Cerkve. Vprašanje, ki se mi poraja pa je, ali nismo tudi glede tega na trhlih tleh. Jezus nas kot svoje učence opozarja: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi!«

Mislim, da se v Cerkvi še vedno v veliki meri obnašamo, kot da je vse na pravem mestu. Tisti, ki se počutijo, da so na pravem mestu, dajo vedeti drugim, ki tam očitno nismo, da je zgradba še vedno brezhibna. Mogoče se motim. Zavedam se, da ni nič narobe z zunanjo podobo kamnov, a ne morem mimo globokega občutka, da je notranjost prazna. Zakramenti so že v redu, a izvotlili smo jih tako zelo, da ljudje ne vedo več, čemu služijo, zato tudi mnogi odhajajo. Tudi s strukturo Cerkve ni kaj dosti narobe. Vprašanje pa je njena vsebina. Ali gradi na notranji duhovni moči ali na videzu?

Odgovor na drugačno podobo vidim v drugi trditvi, ki mi je ostala pred očmi. Jezus pravi: “Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati.” Težko je preveriti, kdo se resnično naslanja na Boga in kdo ne. Kadar opozarjam na zvestobo Evangeliju, navadno ne dobim nobenega odgovora oz. le ta ni niti poskus, da bi odgovorili z Evangelijem. Dobil sem pa odgovor, da so tudi heretiki oz. krivoverci mahali z Evangelijem.

Res je težko presoditi, kdo je resnično zvest Evangeliju in kdo ne. Pa vendarle je to nenazadnje temeljno vprašanje, pred katerega nas postavlja današnji odlomek. Vse bo prej ali slej končalo svoj tek. Tudi naše življenje se bo izteklo. Ali se bomo lahko postavili pred Boga in rekli: “Tukaj sem Gospod, ker si me klical?”

Naj se vrnem k samemu začetku. Kamni templja so lepi. Skupaj jih lahko drži le zvestoba Evangeliju, vztrajno iskanje Očetove volje, hrepenenje po tem, da bi sledili Duhu. Cerkev bo vsekakor ostala, vprašanje je, ali bomo mi tisti, ki ji bomo prinašali pravega duha ali pa jo bomo z navidezno lepoto razdejali, košček za koščkom. Vzemimo si današnje Jezusovo opozorilo k srcu. Naslanjajmo se Nanj in samo v Njem iščimo pravo zgovornost in modrost.