n31 - Jezus vabi grešnike k pokori

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo.

Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je v tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.« (Lk 19,1-10)

Ustavil se je pri grešnem človeku

Nedeljo za nedeljo sestavljamo podobo naše vere ob različnih odlomkih, ki smo jih nizali ob molitvi Očenaš. Tudi z današnjim odlomkom lahko s tem nadaljujemo. Najprej pa poglejmo, kaj smo razmišljali do danes.

Naša vera je v prvi vrsti v tem, da postavimo Boga na pravo mesto, zato v molitvi ponavljamo Oče naš, ki si v nebesih. On je Gospodar življenja in smrti. V veri naj bi mu vedno znova priznavali vsemogočnost in mu zaupali, da nas vodi. Ko pa pravimo, posvečeno bodi tvoje ime, si prizadevamo z življenjem kazati Nanj. Torej naj bo vse življenje eno samo pričevanje, da imamo Boga za očeta. Z njim želimo razodevati njegovo ljubezen in ga v tej ljubezni posnemati. Pridi k nam tvoje kraljestvo, je prošnja, da se ne zavrtimo okrog sebe in zemeljskih predstav o tem, kaj vse bi imeli zase, ampak naj bi z delitvijo dobrin, z lepimi odnosi ustvarjali Njegovo kraljestvo – družbo miru in ljubezni. Takšno prizadevanje hočeš nočeš naleti na nujnost naslednje prošnje, ki pravi: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Skušnjava, da bi delali po svoje, je vedno živa. Zato prosimo Boga, naj nam pomaga odpovedovati se svoji volji in vedno znova reči in živeti v duhu Marijinega Zgodi se!

Šele ko smo v molitvi postavili Boga na pravo mesto in življenje uravnali po njegovi volji, pride na vrsto čisto preprosta prošnja: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Ob tej prošnji je prostor za vse naše potrebe in želje. Še vedno smo povabljeni, da jih pretresamo v duhu prvega dela Očenaša. Potem pa nadaljujemo s skrbjo za bližnjega: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ta prošnja predstavlja drugi temelj prave vere in molitve. Če je prvi temelj prava podoba Boga in prizadevanje, da je On na pravem mestu, je drugi temelj prava podoba človeka. Vsak človek je naš bližnji, je božja podoba in smo mu dolžni odpuščati, kakor želi Bog nam odpustiti.

Ob tej prošnji smo se ustavili preteklo nedeljo, ko smo brali odlomek, kako sta šla farizej in cestninar v tempelj molit. Farizej je Boga zahvaljeval z besedami: Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje … Jezus pravi, da je šel cestninar opravičen na svoj dom, farizej pa ne. Ob tem odlomku smo razmišljali, da v farizejevi luči, v kateri se ima za boljše od drugih, pravzaprav sploh ni mogoče odpuščati. S takšno držo ni mogoče moliti Očenaša v celoti, pravzaprav sploh ni mogoče moliti. Če se imamo za boljše od drugih, se postavljamo na mesto Boga.

Kako se ne imeti za boljše? Pri tem nam lahko pomagati prilika o talentih. Kakor ne vemo, koliko smo jih prejeli sami, ne vemo tudi, koliko jih je prejel bližnji. Zato ne moremo soditi, kaj zmore in kaj ne. Pri tem je pomembno, da se zavedamo, da smo vsi ranjeni in da nas rane ovirajo v ljubezni, poštenju itd.

Mislim, da tu za vsakega od nas nastopi skušnjava. Najbrž se nam je najlažje postaviti v držo, ki smo jo slišali pri današnjem evangeliju. Ko so ljudje videli, da se je Jezus ustavil pri Zaheju, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« In vendar to ni prava drža.

Mogoče je ta odlomek priložnost, da nadaljujemo ob molitvi Očenaš: In ne vpelji nas v skušnjavo. Kaj naj bi bila ta skušnjava? Zakaj nas bi Jezus vodil v skušnjavo? Ko takole razmišljam nedeljo za nedeljo, se mi zdi, da je Jezus v ljudeh s svojo držo izzval prav skušnjavo farizejstva in jo izziva tudi danes. Ko se je ustavljal pri farizejih in cestninarjih, pri prostitutkah in rimskih vojakih, je s svojo držo izzival pohujšanje. S tem je postavil na glavo predstave o ljudeh, o življenju in o Bogu. Govori nam, da smo vsi ljubljeni Božji otroci, življenje je božji dar, Bog pa je dober Oče.

Če njegovega nauka ne vzamemo za res kot celoto, nujno pademo v skušnjavo, da bi se postavljali nad druge. Žal je to pri kristjanih pogosto. Zaradi zahtevnosti prave drže, se v nas lahko rodi skušnjava, da bi vsemu rekli, da je enako dobro. Skušnjava pa je tudi, da ob prizadevanju drugega za dobro, ko skuša slediti Jezusu, spreziramo njegovo delo in iščemo dlako v jajcu. Ta skušnjava je med duhovniki našla celo latinski izraz: invidia clericorum – duhovniška zavist.

Ko si prizadevamo za dobro, nas to vodi v skušnjavo postavljanja nad druge, v prezir do tistih, ki jim gre bolje kot nam, ali v malodušje, da bi se z drugimi sploh ne ukvarjali. Le če vero vzamemo v celoti za res, se lahko umirimo v Bogu. On je tisti, ki bo sodil. Na nas je presojanje, spodbujanje in opominjanje, nikakor pa postavljanje nad druge. Še vedno smo ubogi služabniki, ki skušamo narediti najbolje, kar moremo.

Skušajmo v tej luči moliti Očenaš in prositi Boga dobrega Očeta, naj nam pomaga prav razumeti Njega in graditi pravi odnos do svojih bližnjih.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si