n28 - Pohvala hvaležnega ozdravljenca

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Vrnil se je in slavil Boga

Današnji evangeljski odlomek v Svetem pismu sledi odlomku pretekle nedelje in je hkrati njegovo nadaljevanje. Spomnimo se, da so učenci Jezusa prosili: Pomnoži nam vero. Danes pa se pripoved o desetih gobavih zaključi: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Torej tudi današnji odlomek govori o veri. Kje jo Jezus vidi? Kaj je bilo dejanje vere? Iz česa je izhajalo?

Slišali smo, da je deset gobavih mož prosilo Jezusa, naj jih ozdravi. Jezus jim je naročil, naj se pokažejo duhovnikom. Ko jim je to naročil, še niso bili ozdravljeni, a so Ga vseeno poslušali, v veri, da se bo to zgodilo. Očitno so Jezusu zaupali. Duhovniki so bili namreč tisti, ki so potrdili tako bolezen kot zdravje. Duhovnik je odločil, kdo se mora zaradi bolezni umakniti iz skupnosti in kdo se lahko vrne. Vera gobavcev se je torej pokazala v zaupanju, da jih bo Jezus ozdravil.

A Jezus očitno govori o drugačni veri. Mogoče čuti v drži gobavih vero, ki se zdi precej podobna trgovini. Ko prosijo, dobijo in ko dobijo, na Boga pozabijo. Pohvali pa gobavega, ki se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval.

Lahko se sicer čudimo, kje je onih devet. Mogoče pa je bolje, da se vprašamo, kakšno držo so imeli oni in kakšno ta deseti. Onih devet se je na Boga obračalo v stiski zato, da bi bili rešeni. Kadar je bilo vse v redu, Boga niso potrebovali oz. se niso zavedali njegove prisotnosti. Bog je stopal v njihovo življenje le, ko so ga potrebovali. Kaj pa vera pri Samarijanu? Kje je bil njegov Bog? Očitno je znal Boga slaviti, znal je pasti pred njega na obraz in se mu zahvaljevati. Tega se ni naučil ob ozdravljenju, to je najbrž v življenju večkrat počel. O kakšni veri govori ena in o kakšni druga drža?

Mislim, da nam je zelo domača vera, ki od nas zahteva predvsem prizadevanje za dobro. V takšni veri smo bili vzgajani. Biti moramo pridni, delati moramo dobro in se izogibati slabemu. Iz tega se je razvila tudi predstava, da Bog dobro nagrajuje in slabo pa kaznuje. To je najbrž največji del naše vere. Žal pa je takšna drža bolj podobna drži devetih gobavih mož. Vrti se okrog naših dejanj ne okrog Božje dobrote.

Če se spomnimo pretekle nedelje, je Jezus končal odgovor na vprašanje učencev, pomnoži nam vero, z mislijo: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« Vera je zanj predvsem drža, ki nas jo uči v očenašu. V prvem delu je postavljen temelj:

Oče naš, ki si v nebesih, – v nas naj bi bila vedno živa podoba Boga, ki je dober in skrben Oče.

posvečeno bodi tvoje ime, – vse naše življenje naj bo slavljenje Boga, kot to dela Samarijan.

pridi tvoje kraljestvo, – naše delo naj bo v službi Božjemu kraljestvu.

zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. – Božja volja je vedno prava, zato naj bi se odpovedovali svoji in naj bi ga slavili tudi v trpljenju in preizkušnjah.

Ko Jezus pohvali vero Samarijana, vidi v njem držo pravega vernika. Samarijan je očitno predan božji volji. Znal je sprejeti bolezen iz božjih rok, zato je znal sprejemati tudi zdravje s hvaležnostjo. Njegov dan se je v veselju in trpljenju očitno začenjal vedno s slavljenjem Boga, ki je dober. Prepričan sem, da nam tega manjka.

Ko smo v mesecu oktobru je pred nami Marija, ki je to znala živeti. Njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda, govori prav o takšni veri. Ona slavi Boga, ker gleda prek trpljenja in preizkušenj, prek krivic in neuresničenih prošenj. Ko tako razmišljamo o naši veri, mogoče naredimo čisto preprost sklep: v tem mesecu bom vsako jutro slavil Boga, ne glede na to, s kakšno težavo in skrbjo bom vstajal. Bog je dober naj izpolnjuje naše prošnje ali ne. Naj tudi naša duša kakor Samarijanova in Marijina poveličuje Gospoda in Njegovo dobroto!

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si