1a - Bodite budni, da boste pripravljeni

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pústil vlomíti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« (Mt 24,37-44)

Bodite torej budni

Začenjamo adventni čas. V evangeliju smo slišali spodbudo k budnosti za Gospodov prihod. Da bi bili čuječi, prižigamo svečke na adventnem venčku, tik pred božičem postavimo jaslice, praznično uredimo stanovanja in se na božič pripravimo tudi s sveto spovedjo.

Adventni čas je bil včasih bolj podoben postnemu času in je bil tudi čas posta. Ko pa razmišljam o budnosti, se mi zdi, da ob tem vsi pomislimo, da moramo biti pozorni predvsem na slabe navade in razvade in si prizadevati, da bi slabo odstranili iz svojega življenja. Čas pričakovanja najpogosteje povezujemo z molitvijo, dobrimi deli, pozornostjo na greh in spovedjo.

O vsem tem sem premišljeval, ko sem bil v rastlinjaku in sem pripravljal kos zemlje za še zadnje sajenje zimske solate in motovilca. Pobiral sem koreninice slaka. Prišlo mi je na misel, da je plevel dobra podoba greha v našem življenju. Odnos do plevela in odnos do greha nam lahko veliko povesta. Običajno je tako, da kjer dobro raste kultura, raste tudi plevel. Kjer ne raste solata, tudi plevel ne bo rastel. Če hočemo imeti popoln vrt ali njivo imamo dva načina, da se znebimo plevela. Eden je, da ves čas plevemo, drugi da uporabimo herbicid.

Vendar kaj je bistveno na njivi? Ali da ni plevela ali kaj drugega? Odgovor je najbrž jasen. Cilj je, kako priti do zdravega in obilnega pridelka. Vrtnarjev pogled ne more biti v prvi vrsti osredotočen na plevel, ampak na kulturo, ki jo goji. S plevelom se ukvarja zaradi kulture. Tako je tudi z boleznimi in škodljivci.

Mislim, da Jezus s svojo držo kaže prav to, da zna sprejemati naše padce in greh. Spomnimo se prilike o izgubljenem sinu, kako Oče objema sina, ki se vrne. Ali pa žene zasačene pri prešuštvovanju in cestninarja, ki sta deležna usmiljenja. Njegov pogled ni osredotočen na greh, ampak na življenje.

Pa se vrnimo na začetek. Kaj je sedaj tisto, kar naj bi v adventnem času gojili? Če se v prvi vrsti ne ukvarjamo s plevelom in škodljivci, kaj je v našem življenju kultura, ki naj bi jo gojili? Spomnimo se pretekle nedelje, ko smo gledali na križ. Trije so bili križani na Kalvariji. Na prvi pogled so bili vsi razbojniki in polni greha. Vendar je bil eden od treh Bog sam, drugi je bil razbojnik, ki se je rogal Jezusu, in tretji, ki ga je prosil, naj se spomni naj v raju. V čem je bila njihova razlika? Jezusova drža je zelo jasna. Preden je šel v smrt, je prosil Očeta, naj gre ta kelih mimo Njega, vendar je dodal: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«. Jezus ostaja do konca zvest Očetu. Hoče izpolniti nalogo, ki mu jo daje. Za razliko od Jezusa, eden od razbojnikov priznava svoj greh in se ozira na Jezusa, kot pravičnega. Priznava svojo majhnost in veličino Boga. Drugi razbojnik pa ostaja poln sebe.

Ob pogledu na križ bi lahko rekli, da je v našem življenju temeljno gojiti prizadevanje, da izpolnimo Očetovo voljo. Kako? Tako da priznavamo svojo majhnost in iščemo pot do Boga. Vsekakor je greh pri tem ovira in se moramo z njim spopadati. Vendar naš pogled nanj nam še ne pokaže lepote življenja po Božji volji. Mogoče nas celo zagreni, naredi toge. V boju z grehom se lahko obnašamo kot kmet ob plevelu: lahko vse zastrupimo, samo da ga ne bo.

Ob koncu adventnega časa bomo pristopili tudi k spovedi. Mogoče skušajmo ves ta čas razmišljati, kako izpolnjujemo Božjo voljo. Ne razmišljajmo v prvi vrsti, česa ne smemo, ampak k čemu nas Bog vabi, kaj od nas pričakuje, kako živimo v veselju z njim ipd.? Kaj je torej sad naše vere? Kje se pozna, da smo kristjani? Kaj rodi naše prizadevanje, da bi izpolnili Očetovo voljo? Verjetno bomo morali priznati, da smo grešni vsi, verni in neverni. Ali pa je razlika med nami v tem, da mi poznamo Očeta in je zaradi Njega naše življenje lepše in bolj polno? Naj bo to prva misel za ta adventi čas.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si