V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči

Stopili smo v novo leto. Beseda nam je bila dana na božič. Beseda, da je Bog z nami, da nas nikoli ne zapusti. Ob jaslicah smo razmišljali, kako naj bomo za to Besedo življenja in luči vedno odprti. Beseda je kakor seme, ki pada na zemljo. Mi smo tista zemlja, ki je lahko pripravljena seme sprejeti in mu dati prostor, da zaživi, ali pa semena ne sprejmemo oz. ga v nas zadušijo druge skrbi.

Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Lk 2,41-52)

Beseda v družini

Včeraj smo razmišljali o Besedi, ki daje življenje in luč. Opazovali smo jaslice in v njih prepoznali pot Besede, ki se spušča na zemljo. Videli smo tri pomembnejša mesta, ko beseda lahko vstopi v naše življenje. Najprej je tu izgovorjena beseda. Beseda, ki jo slišimo od bližnjih, po katerih nam govori Bog. Vprašanje je, kako resno vzamemo bližnjega. Nevarno je, da nas od besede odtrga lenoba, strah pred bolečino ali pa zasvojenost s svojim svetom, ki se nam zdi pomembnejši od bližnjega. Prvo vstopanje besede je torej pogovor, v katerem želimo slišati drugega, ga razumeti in ga želimo tudi vzeti za res. Drugi prostor vstopanja Besede v naš svet je božja beseda, ki je zapisana v Svetem pismu in jo oznanjamo pri vsaki sveti maši. Ta beseda nas vabi k razmišljanju in nas želi odtrgati od praznine, v katero nas vedno znova vleče svet okrog nas. Tretji prostor, kjer nas želi Beseda še posebej nagovoriti pa sta oltar in jaslice pod njim. To je prostor skrivnosti, ko Beseda postaja meso in se nam Bog podarja v skrivnosti evharistije ter skrivnostne prisotnosti med nami. Brez te skrivnosti življenje izgublja globlji smisel, odnosi pa vso lepoto.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

V besedi je bilo življenje in življenje je bilo luč,

pravi evangelist Janez. Kako resnična je ta misel! Brez besede ni življenja, a prav za to besedo je pogosto tako malo prostora. Kakor nam govori prilika o sejalcu, ob kateri smo letos ustvarjali jaslice, nam tudi današnji evangelij govori o Besedi, ki naleti na gluha ušesa in je kakor luč, ki je tema ni sprejela. Beseda, ki se je učlovečila, je hkrati tudi človeška beseda, ki med nami najde prostor ali pa ne.

Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilìje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,1-14)

Beseda med nami

Sporočilo božične noči je pravzaprav vsako leto enako. Ne potrebuje neprestanega posodabljanja kakor naši računalniški programi. Vedno je sodobno in živo. Slišali smo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« Ne bojmo se, dragi bratje in sestre! Bog je z nami. Z nami je v čisto preprosti vsakdanjosti. V jaslih je preprosto znamenje – dete. Bog nam govori, da je v vsakdanjih trenutkih tu med nami, da ve za naše skrbi in da ne potrebujemo izrednih dogodkov, da bi ga srečali. Vabi nas k veselju, ki ga razglaša nebeška vojska: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« O tej preprostosti nam želi spregovoriti tudi letošnja upodobitev jaslic.

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,39-45)

Bog se lahko rodi v občestvu globoko podeljene vere

Ko sem razmišljal ob današnjem evangeliju, mi je prišlo na misel, da si Marijinega življenja ne moremo predstavljati brez odlomka, ki smo ga pravkar slišali. Kako to? Saj govori o preprostem obisku pri sorodnici Elizabeti. Pa vendar, če se malo ustavimo, bomo videli, da so bile takrat sorodstvene vezi močnejše kot danes. Živeli so v razširjenih družinah. Samo srečanje sorodnic po krvi torej ne igra pomembne vloge. Preseneča pa, da se je Marija iz domačega, vernega okolja povzpela v gore v mesto na Judovem. Odhitela je k starejši sorodnici, ne vrstnici. Iskala je sorodno dušo. Takoj, ko se je zavedela, da bo mati Odrešenika, je poiskal Elizabeto, da bo z njo podelila svojo najglobljo izkušnjo. Vedela je, da te ne bo mogla živeti sama. Bog ve, kolikokrat sta se kasneje še srečali. Lahko si predstavljamo, da sta se srečevali in v veri delili najgloblje izkušnje. To je verjetno temeljno sporočilo današnjega dogodka, brez katerega bi v Marijinem življenju manjkalo nekaj bistvenega.

Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij. (Lk 3,10-18)

Spodbuda h konkretnim držam

Preteklo nedeljo je podroben opis časa, v katerem je nastopil Janez Krstnik, opozarjal, da gre za konkretno dogajanje. Odrešenik resnično prihaja in vstopa v naš čas. Da bi se nanj pripravili, naj zravnamo hribe, zapolnimo doline, poravnamo kriva pota in zgladimo, kar je hrapavo. Nič manj konkreten ni Janezov današnji poziv. Tistim, ki ga sprašujejo, kaj naj storijo, zelo jasno naroča:

• kdor ima dve suknji ali živež, naj ga deli s tistim, ki mu tega primanjkuje,
• cestninarje in vojake opozarja naj ne terjajo več, kot jim je naročeno,
• vojakom še pravi, naj bodo zadovoljni s svojo plačo.

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,1-6)

Glas v puščavi

Podroben opis političnega položaja v času, ko je nastopil Janez Krstnik, nam govori, da je prihod Odrešenika, Kralja resnice, konkreten. Ne gre za zanimivo zgodbo, gre za rojstvo Odrešenika, ki prihaja v konkreten čas in prostor ter kliče h konkretnim spremembam v našem življenju. Novorojenega Kralja, ki prihaja, da pričuje za resnico, je mogoče srečati le v resnici. Glas v puščavi je jasen. Pripravite Gospodovo pot:

• dolina naj se napolni,
• hrib naj se zniža,
• kriva pota, naj se zravnajo,
• hrapava pot naj bo gladka.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,25-28.34-36)

Čujte in vsak čas molíte

Čas v katerega smo stopili, je čas pričakovanja. Vrhunec doseže s prepevanjem odpeva Kralja, ki prihaja, pridite molimo ter z božično nočjo, v kateri se spominjamo, kako je Bog sam stopil na Zemljo. Evangelij govori o koncu sveta in pričakovanju drugega Jezusovega prihoda. Mislim, da nas to ne gane tako, kot je vznemirjalo Jude. Zakaj? Kljub tem ali onim težavam na splošno nismo v takšni stiski, da bi ne bilo 'za zdržat'. Na nek način nam kljub epidemiji gre dobro. Kako naj bomo kot celotno občestvo v živem pričakovanju Odrešenika?

Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,33-37)

Jezus, kralj v resnici

V današnjem evangeliju bi Pilat po vsej sili rad slišal, da je Jezus kralj. Jezus pa vztraja pri tem, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da prihaja zaradi resnice. Tako postavlja pred nas pravzaprav izbiro: biti kralj ali pričevati za resnico. Kako to, da si to dvoje nasprotuje? Najbrž Jezus s svojo držo opozarja na to, kako Pilat razume svoje kraljevanje. Spomnimo se, da piše v evangeliju, da sta tisti dan, ko sta obsodila Jezusa, Herod in Pilat postala prijatelja. V tej luči lahko razumemo, da jima kraljevati pomeni imeti korist. Tako se pred nami izrišeta dve logiki: logika tega sveta in logika božjega kraljestva, logika koristi in logika resnice.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,24-32)

Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe.

Ustavil sem se pri misli: »V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále.« in nadaljevanju: »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu.« V Svetem pismu najtežje razumem prerokbe. Tam se mi ustavi, ker ne razumem ne kdaj, ne kako se bo zgodilo tisto, o čemer govorita prerok ali Kristus. Ko pa gledam Evangelij kot celoto, lahko razumem, da nas Jezus vedno spodbuja k hoji za njim. Ne gre za vprašanje posameznih dogodkov ali dejanj, ampak za pripravljenost biti ves čas na poti osebne rasti in spreobračanja. V tej luči se ob Jezusovih besedah o koncu sveta sprašujem, kaj mi koristi, če zadnji trenutek izvem, da se svet ruši. Jezus pravi, naj presojamo duhovni svet tako kot znamo opazovati naravo in materialni svet. O čem torej govori?