Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« (Mt 10,37-42)

Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden

Evangeliji zadnjih nedelj sestavljajo poglavje, ki se zaključuje s tem, kar smo slišali danes. Spomnimo se, da se začenja, ko je Jezus poslal apostole med ljudi, pri čemer jih je spodbujal, naj se jih ne bojijo. Pretekle nedelje smo spoznavali, da Jezus ne opozarja na nevarnosti zaradi ljudi drugačne vere, ampak da bo pogosto ovira domača skupnost. Še več, danes je jasen, da so opozorila, naj se ne bojijo, v prvi vrsti naravnana na domače.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,26-33)

Ne bojte se ljudi!

Zakaj pa naj bi se bali ljudi?! Današnji odlomek je nadaljevanje odlomka pretekle nedelje in razumljiv le v povezavi z njim. Med obema je nekaj besedila izpuščenega. Poglejmo, o kom Jezus govori in zakaj naj bi se bali ljudi.

Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« (Mt 9,36-10,8)

Poklical jih je in jim dal oblast

Zanimivo je Jezusovo naročilo: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Torej Jezus svoje učence vabi, naj gredo k judom, ki so z njimi iste vere. Posebej jim brani hoditi k poganom in samarijanom. Vse lepo in prav, če ne pomislimo, zakaj je poklical k sebi dvanajstere. Takole smo brali: »Poklical jih je, da jim je dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« To pa pomeni, da je v judovski shodnici videl obsedene, bolne in slabotne.

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Hodi za menoj!

Današnji evangelij nam je najbrž že tako domač, da si rečemo: »Seveda, Jezus je prišel za grešnike, ne za pravične. Lepo je, da je usmiljen.« A če se le malo ustavimo, nam podoba, ki jo evangelij riše, ni tako zelo domača. Predstavljajmo si Jezusa, ki sedi za mizo s takimi, ki jih poznamo predvsem po slabih dejanjih. Pomislimo, da so cestninarji sodelovali z okupatorjem tj. z Rimljani. Zanje so pobirali cestnino in pogosto tudi goljufali. Na drugem mestu je Jezus sedel za mizo z drugače moralno spornimi in z njimi jedel. Mar ni zgražanje farizejev nad Njim čisto na mestu? Mar ne daje s svojo prisotnostjo podporo tem ljudem? Mar jih ne podpira bolj v slabem kot v dobrem? S tako držo se zdi, da jih potrjuje. Ni čudno, če se farizeji nad njim zgražajo.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. (Jn 3,16-18)

Kdor vanj veruje …

Jezus postavlja vero vanj za temelj odrešenja. Ob tem se samo po sebi rodi vprašanje, kaj pa je naša vera. Čemu rečemo, to je naša vera? Po čem se kristjani razlikujemo od nevernih? Kaj nas določa? Kaj pomeni verovati v ime edinorojenega Božjega Sina?

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19-23)

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam

Jezus učence pošilja, kakor je bil on poslan od Očeta. Daje jim najvišjo avtoriteto in verjame, da bodo oznanili Evangelij vsemu svetu. Zadnje čase se sprašujem, ali je danes komu sploh mar do oznanila. V prvem berilu smo slišali, kako je izgledal prvi binkoštni dan. Učenci so govorili v vseh jezikih in ko so se zbrali ljudje iz vseh krajev, so jih razumeli vsak v svojem. Sveti Duh je tisti, ki nas povezuje v eno telo, pa nadaljuje razmišljanje apostol Pavel v pismu Korinčanom. Ali si danes tega kdo želi? Slišati in razumeti, biti resnično povezan v občestvu!?

Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« (Jn 17,1-11)

Da bodo eno kakor midva

Jezusova srčna želja je, da bi bili eno, kakor sta on in Oče eno. To edinost so prvi kristjani razumeli tako, da so živeli kot ena velika družina. V Apostolskih delih beremo, »da so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.« (Apd 2, 42-47) Sprašujem se, zakaj je danes edinost tako nemogoče doseči. Kaj se nam dogaja, da celo znotraj Cerkve nismo enega duha in enega srca? Mogoče se lahko česa naučimo iz zgodovine.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.« (Jn 14,15-21)

Duh Tolažnik, duh Resnice

Čeprav ta odlomek v Janezovem evangeliju ni zapisan po poročilu o Jezusovi smrti, se zdi, kot da Jezus odhaja in daje učencem zadnja naročila. Zato najbrž tudi beremo ta besedila pred vnebohodom, ki se mu bližamo. Učencem obljublja 'drugega Tolažnika', ki bo ostal z njimi. Najprej sem se ustavil pri tej misli. Jezus ne govori učencem o tolažbi le zato, ker ga bodo pogrešali, ampak  zaradi sveta in življenja, v katerem bodo doživljali stiske.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«

Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«

Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« (Jn 14,1-12)

Bodimo prosojni za Kristusa

Evangelijski odlomek se zdi težko razumljiv, čeprav je jasen. Poglejmo še enkrat, o čem govori. Jezus učencem pove, da od njih odhaja. Vrnil se bo in jih vzel k sebi. Tudi oni bodo lahko dosegli njegov cilj. Prišli bodo k Očetu. Pravi tudi, da je pot do tega cilja jasna. Tu se Tomažu zatakne in reče, da ne pozna ne poti, ne Očeta. Jezus mu odvrne, da je On tako pot kot podoba Očeta. Kdor gre za njim, pride k Očetu. Oglasi se še Filip, ki mu prav tako ni jasno, kako naj pozna Očeta, če ga ni videl. Jezus mu žalosten pojasni, da bi vendarle že morali razumeti, da sta On in Oče eno: Kdor vidi njega, vidi Očeta. O tej povezanosti govorijo tako njegove besede kot dela. Jezus učence vabi, naj mu sledijo in jim obljublja, da bodo v hoji za njim tudi oni opravljali velika dela.

Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«

Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril. Jezus je znova spregovóril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.« (Jn 10,1-10)

Biti pastirji, biti vrata, …

Danes je nedelja dobrega pastirja in duhovnih poklicev. Tokratne proste dni ob koncu aprila smo romali po severni Italiji. Sveto mašo smo obhajali v rojstnem kraju sv. papeža Janeza XXIII., na grobovih sv. Ambroža in sv. Avguština. Ob teh zgledih in današnjem evangeliju o Jezusu, dobrem pastirju, je vprašanje, kakšen naj bo današnji 'pastir', še bolj živo. V tej luči se zdi Jezusova beseda o sebi, da je On vrata, še bolj jasna.