n30 - Bog odpušča skesanemu grešniku

Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14)

Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi!?

Evangeliji zadnjih nedelj so kot šola vere in molitve. Dve nedelji smo razmišljali o veri, preteklo nedeljo smo iz vere prešli v molitev. Spomnimo se Jezusove spodbude učencem, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Ob ubogi vdovi, ki je prosila sodnika, naj ji pomaga do pravice, nas uči, naj vztrajamo v prošnjah. A te ne smejo iti mimo pristne vere, ki je na nek način povzeta v molitvi Očenaš. V prvih prošnjah torej prosimo:

  • naj bo posvečeno Očetovo ime,
  • naj pride Njegovo kraljestvo,
  • naj se zgodi Njegova volja.

Naše prošnje naj bodo odraz pristne vere. V prvi vrsti je molitev slavljenje Njega, ki je dobri Oče. Vera je tudi vztrajna molitev, a ne brez stalnega razmišljanja, ali prosimo, da se zgodi Njegova ali naša volja ali iščemo svoje ali Božje kraljestvo.

Današnji evangelij pa lahko razumemo kot povabilo k nadaljevanju razmišljanja o veri in molitvi, in sicer ob molitvi očenaš. Naslednja prošnja v očenašu je zelo preprosta in nam najbolj domača: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Ker nam kruha ne manjka, Boga v tej prošnji verjetno vsi po vrsti prosimo za najrazličnejše stvari. In prav je tako, le ne pozabimo, na prve tri poudarke.

Potem pa sledi prošnja: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. V evangeliju smo slišali, kako sta molila farizej in cestninar. Ustavimo se za hip ob Jezusovem primeru. Farizej pred Bogom ponosno našteva, v čem vse je boljši od drugih in se Mu za to zahvaljuje, cestninar pa svojega pogleda niti ne upa dvigniti k Bogu in se kesa svojega greha ter priznava svojo majhnost. Jezus svari pred napuhom in vabi k ponižnosti.

Če se vrnemo k prošnji v očenašu, se vprašajmo, ali je mogoče, da bi farizej odpuščal svojim bližnjim? Mislim, da ne. Glede na to, da je vedno boljši, bo drugi vedno kriv in mu ne more v resnici odpustiti. Kje je težava? Farizej se pred Boga postavi kot njemu enak. Bog ni vsemogočen in on sam ni ubogi hlapec, ki je naredil, kar je mogel. V njem ni čutiti, da želi izpolniti Božjo voljo, ampak se ima za tistega, ki ve, kaj se mora zgoditi.

Torej je v farizejevi molitvi najprej težava, da je pozabil, kdo je Bog. Iz tega sledi, da ne vidi prav svojega bližnjega. V veliki meri najbrž drži, da je v marsičem boljši od cestninarja. Vendar pozablja, da je vse, kar je prejel, dar od Boga. Na bližnjega bi moral gledati v luči tega daru. Spomnimo se na priliko o talentih. Jezus pravi, da je eden dobil pet talentov, drugi dva, tretji pa enega. Za realen pogled na bližnjega zadošča preprosto vprašanje: Ali veš, koliko talentov si prejel ti in koliko tvoj bližnji? Mislim, da tega ne ve nihče od nas. Torej ne moremo biti sodniki nad drugim.

Drugo merilo pogleda na bližnjega, ali pa tudi pomoč v molitvi in pri odpuščanju, nam je lahko misel o naših ranah. Ta samo poglobi razmišljanje o talentih. Vemo, da smo vsi ranjeni. Določene rane izvirajo iz otroštva, druge iz različnih okoliščin. Če nas že zanese v primerjanje kakor farizeja, je prav, da se vprašamo, ali vemo, iz kakšnih ran izvira drža našega bližnjega. Če je bil zlorabljen kot otrok, če je doživljal nasilje, če je doživljal vojne grozote, ali se lahko zgražamo nad njegovimi grehi?

Prava molitev nas vabi, da vidimo v drugem svojega brata, ki nam je enak. Ne enak po sposobnostih ali krepostih. Enak nam je po božji podobi, ki je v njem, po Očetu, ki ga je ustvaril, in to zadošča, da se nad njega ne postavljamo.

Danes je misijonska nedelja.  V njej vidim povabilo, da najprej drugega gledamo kot brata in sestro, za katerega smo odgovorni. Vabi nas, da vidimo v njem njegovo stisko. Drugi nam je enak, pa čeprav je hudo ranjen. Ne verjamem v pravo misijonarsko držo, če ne moremo vsakega človeka videti kot sebi enakega. Lahko razumemo lačnega v Afriki. Prav je, da na to stisko odgovarjamo. A ustaviti se moramo tudi ob drugačni lakoti, ki jo veliko težje prepoznamo in še težje sprejmemo.

Ob ljudeh, ki so od nas drugačni, se kristjani hitro zgražamo. Pomislimo na ljudi, ki se imajo za nekaj več od nas, ki niso pošteni. Ali pa na ljudi, ki živijo neodgovorno: menjajo partnerje, delajo splave? Ali jih imamo za svoje brate in sestre? Še težje verjetno sprejemamo ljudi, ki si zamenjajo spol, ki trdijo, da je poročni zvezi enakovredna zveza dveh oseb istega spola.

V pravi molitvi naj bi najprej videli v bližnjem brata in sestro. Molitve ne smemo začeti drugače kot pri očenašu. Ko je Bog na pravem mestu, bo na pravem mestu tudi bližnji. Če bomo bližnjega gledali v luči talentov in ran, se ne bomo postavljali nad njega. Skušali bomo razumeti njegovo ranjenost in ga sprejeti. Tako nas molitev vabi v ljubeč pogled na bližnjega in spreminja našo držo. Naj bo res takšna naša drža v molitvi, da bomo lahko ljubeči tudi v življenju.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si