Težava farizejev je bila očitno v tem, da so bili bolj osredotočeni na greh kot na sadove. Spomnimo se, kako jih je kasneje Jezus grajal, ko so se zgražali, da sprejema grešnike in jé z njimi. Da bi jim pojasnil, v čem je njihova težava, jim je ob neki priložnosti povedal priliko o izgubljenem sinu, izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi. Mislim, da tudi mi težko razumemo, zakaj bi bil izgubljeni sin boljši od tistega, ki pridno dela doma. Kakšen sad torej iščeta oba, Janez Krstnik in Jezus, in kaj kritizirata?
Če ostanemo kar pri priliki o izgubljenem sinu, lahko vidimo, kaj Jezusa boli pri starejšem sinu. Spomnimo se, kako ta reagira, ko se mlajši vrne. Takole beremo: »Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹« Starejši sin se je imel v vseh pogledih za boljšega od mlajšega. Imel se je za pravičnega in ni mogel sprejeti mlajšega v njegovih grehih. Očitno ni mogel razumeti Očetove logike, ki mu govori: »›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Zdi se, da je težava prav v tem, da je starejši sin osredotočen na greh in na pravice. V tej luči nujno nastopi dvoje: izgine hvaležnost in nastopi tekmovalnost. Prav o tem pa Jezus veliko govori v svojih prilikah. Življenje je lepo, če znamo biti hvaležni, če ga doživljamo kot dar. Če je vse samoumevno, postane vse sivo. Če si predstavljamo, da je vse, kar smo in imamo sad naših rok, nujno nastopi težava napuha in tekmovalnosti.
Takoj ko življenje ni dar, to pa nastopi, če si domišljamo, da smo pravični, se imamo za boljše od tistih, ki niso tako zavzeti za dobro, kot se zdi, da smo mi. Ali vidimo prav ali ne, pravzaprav ni odločilno. Težava je, da v takšni drži ni več prostora za naše bližnje. Še več, tudi ljubezen postane lastništvo. Drugi nam pripada, zato, ker smo ga vredni. Drugi mora biti dober, sicer ga ne moremo imeti radi. Ko izgine hvaležnost, nastopi tekmovalnost. Ko nastopi tekmovalnost, izgine ljubezen. Svet postane džungla, v kateri se borimo za nadvlado, tekmujemo za prva mesta in preziramo vse okrog sebe.
To se je zgodilo farizejem, to se dogaja tudi nam. Jezus nas zato opozarja na sadove našega spreobrnjenja. Cilj našega neprestanega spreobračanja ni, da bomo brez greha, ampak da bomo rodili sad. Kaj je torej ta sad?
Prvi sad, je zagotovo hvaležnost. Hvaležnost za življenje, za ljubezen, ki jo prejemamo od Boga in bližnjih. Kristjan naj bi živel v veselju, da je neprestano obdarovan. Vse, kar je in kar ima, je dar, tudi trpljenje. Bog je vedno dober in vedno obdaruje. Pravi kristjan je torej najprej poln hvaležnosti in veselja.
Ob pravem kristjanu je prostor za bližnjega. V zavesti obdarjenosti in v jasni predstavi o Bogu kot dobrem očetu, postaja kristjan brat vsem. Spomnimo se Frančiška Asiškega, ki so mu bile vse stvari, ne le ljudje okrog njega, bratje in sestre. Bog kot dobri Oče in stvarnik nas povezuje v eno družino. Sad vere je zavest te povezanosti. Iz te zavesti pa naj bi rasla tudi zavzetost za bližnjega. Namesto prezira nad grešnim človekom, naj se v kristjanu rodita pristno sočutje in zavzeta ljubezen.
Sad spreobrnjenja sta torej hvaležnost in ljubezen. Naj bo to vodilo tega adventnega tedna.
