n32 - Bog daje večno življenje

Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,27-38)

Tisti pa, ki so vredni …

To, kar govorijo saduceji, je pravzaprav popoln nesmisel. Ne verjamejo v vstajenje in sprašujejo, čigava bo žena po vstajenju. Pa vendar jih Jezus ne odpravi brez odgovora. Njegov odgovor se ne ustavi ob ozko usmerjenem vprašanju, ampak seže globlje. Poglejmo, kaj sporoča, ko pravi: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile.« Zdi se, da hoče reči, da je logika tega sveta ujeta v preozek pogled na življenje in zakonski odnos. Kaj je tu pretesnega? Tudi apostol Pavel v pismu Korinčanom piše podobno: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili …« (1Kor 7,29-30)

Na praznik vseh svetih, ki smo ga pretekli teden obhajali, smo prisluhnili blagrom. Svetost bi lahko povzeli v tri preproste trditve. Svetost je v tem, da se ne vrtimo okrog sebe, ampak vidimo bližnjega, se ga veselimo in ga imamo radi. Svetnik je tisti, ki zmore vedno svoj pogled dvigniti od minljivih stvari k neskončnim in večnim. Vse to pa ni mogoče, če se ne spoprijateljimo s križem. Svetosti ni brez potrpežljivega in vztrajnega prenašanja križa.

Vrnimo se k današnjemu pogovoru med saduceji in Jezusom. Ob treh temeljih svetosti poglejmo na vprašanje saducejev, čigava bo žena po vstajenju. Ali vključuje pozorno ljubezen do bližnjega? Ali ne diši bolj po vrtenju okrog sebe? Ali saduceji ob pogledu na ženo dvigajo pogled od minljivih stvari k večnim? Ali odnos, ki ga sporočajo, govori o sprejemanju križa?

Mislim, da saduceji govorijo o podobi zakonskega življenja tistega časa. Njihov pogled je ujet v logiko trgovine in lastništva. O ženi govorijo kot o predmetu, ki ga kupiš, si ga prilastiš in ga uporabljaš. Jezus ne želi zrušiti zakonske zveze. Opozarja pa na pasti, ki jih prinaša. Ker je zakon tudi pravno dejanje, kot pogodba, ki jo podpišemo npr. ob nakupu avtomobila, lahko pozabimo, da je to spodbuda k odgovornosti, ne pa pravica do lastništva bližnjega. Ljubeč zakonski odnos nikoli ne more biti lastništvo. Možen je le med dvema svobodnima osebama. Kakor pa nekdo postane lastnina, smo uničili vsak odnos! Ali se tega zavedamo? Jezus ne ruši zakonske zveze, ampak opozarja na njeno svetost in presežnost. In vendar smo v veliki meri tudi v Cerkvi ostali pri zakonski zvezi kot lastništvu.

Ko saduceji sprašujejo Jezusa, čigava bo žena, govorijo tudi o intimnem odnosu. Kdo jo bo imel za ženo? Ko se ujamemo v lastniško logiko, je nemogoče govoriti o zakonski ljubezni. Če ti nekdo pripada, ti je dolžan tudi ugajati. Če ti je dolžan ugajati, ne moremo govoriti več o podarjanju in o nečem, kar dva presega. Gre le še za pravice in za odnos, ki je v celoti ujet v ta trenutek. Ena temeljnih stvari vere pa je prav presežnost. V veri nič na zemlji ni dopolnjeno, ni popolno, ampak se v vsem stegujemo prek dosegljivega v neskončnost. V tej luči ne moremo govoriti o iskanju užitka, ampak o veselju nad drugim. V tej luči spolnost ni užitek, ki zakoncema pripada, ampak veselje nad drugim, ki spolni odnos presega.

Vse to pa seveda nujno vključuje tudi odpoved. Ni mogoče govoriti o ljubezni, ne da bi se dotaknili križa. Če je zakonski odnos lastniški, potem je spolnost nujno iskanje užitka. Užitek pa je omejen na ta trenutek. Ko odnos izgubi pogled v neskončnost, postane prazen in umre. Odnos kot hrepenenje po neskončnem v sprejemanju človeške omejenosti pa s svojo odprtostjo v neskončno prinaša tudi bolečino. Le v sprejemanju bolečine je mogoče takšen odnos ohranjati in graditi. Sprejemanje te bolečine pa je sprejemanje križa.

Naj nam bo torej današnji evangelij izziv v pogledu na naše odnose, še posebej na spolnost. Naj nas vabi h kritičnemu ovrednotenju tega, kar nas obdaja in tega, kar živimo. Ne bojmo se lastne nepopolnosti, saj je le ta osnova za vsak napredek, in ne nazadnje za vztrajanje na poti svetosti.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si