Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolne množice učil.
Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovariš v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogama in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim. (Lk 5,1-11)
Norost ali božja modrost?
Učenci so se vso noč trudili, pa niso nič ujeli. Jezus jim je po naporni noči predlagal, naj ponovno vržejo mrežo. Apostol Peter je vedel, da je metati mrežo pri belem dnevu nerazumno, vendar je sprejel Jezusov izziv . Ali bi mu s tem rad dokazal, da se motiš? Najbrž, saj se je na polni mreži počutil nevrednega ulova. Ob obilnem ulovu pri belem dnevu je spoznal svojo grešnost. Bog je večji v vsem in presega človeško logiko. On zna napolniti mrežo tudi takrat in tam, kjer se po vsej logiki zdi morje prazno.