Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«

Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35-45)

Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici

Zanimivi so ti apostoli. Kako jasno izražajo svoje želje Jezusu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Poleg tega to še ni kdor koli, ampak sta Jakob in Janez. Janez za katerega pravi sveto pismo, da je bil tisti, ki ga je Jezus imel še posebej rad in je pri zadnji večerji slonel na učenikovih prsih. Kdo bo prvi tako na tem svetu kot na onem je bila očitno pogosta tema pogovorov med Jezusovimi učenci.

Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.« (Mr 10,17-30)

Skupaj s preganjanji boste prejeli stokratno

Kakšno se vam zdi vprašanje, ki ga nekdo postavlja Jezusu: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Meni se sliši precej trgovsko, v smislu koristi: 'Kaj naj ti dam, da dobim, kar si želim?' Jezusov odgovor razumem najprej kot nasprotovanje laskanju: »Samo eden je dober!« Potem pa našteva zapovedi, kar se zdi na prvi pogled zelo formalno. A če bolje pogledamo, o čem govorijo zapovedi, vidimo, da nas vabijo v odnos z bližnjimi. Čeprav smo vajeni, da jih razumemo kot izpolnjevanje pravil, v resnici vabijo k ljubezni do bližnjega: »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Mar ni vse to nasprotje od vprašanja, kako naj nekaj dosežem zase?

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?«  Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Mr 10,2-16

Med trdosrčnostjo in otroškim zaupanjem

Izzivi, pred katerimi se znajde Jezus ob farizejih in otrocih, so tudi danes aktualni. Jezus pred njimi nikakor ne beži, ampak se z njimi sooči z vso resnostjo. Prvi izziv predstavlja vprašanje: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Jezus bi se lahko skril za formalno dovoljenje, ki ga je očitno Mojzes dal tistim, ki so se znašli v težkem položaju. Vendar se želi ob tem ustaviti in o tej težavi razmišljati. Pri tem izpostavlja trdosrčnost, ki pa je ne opiše in pojasni. Očitno pokaže, da si želi, da je zakon trden in trajen ter da je v njem prostora za pristno edinost v ljubezni. Opozarja na trdosrčnost, v kateri človek nazadnje išče le svoje pravice in pozabi na zvestobo.

Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. (Mr 9,38-48)

Nekdo je v tvojem imenu izganjal …

Zanimivo, kako svoboden je Jezus glede svojega poslanstva. Učenci so več kot očitno ogroženi, da lahko še kdo naredi kaj takega, kakor oni, pa čeprav v imenu istega Jezusa Kristusa. Kaj jih žene v skrbi, da bo vse prav? Odlomek pred tem nam govori, da so se med potjo pogovarjali, kdo je največji. Če je vodilo življenja skrb za lastno ime in svojo pomembnost, bo gotovo drugi predstavljal grožnjo. Jezusa pa to ne skrbi. Veseli se, da še kdo naredi kaj dobrega v njegovem imenu.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

Posnemati Kristusa v služenju

S tokratnim praznovanjem kvatrnice, ki jo že nekaj let obhajamo kot prošnjo za prenovo Cerkve na slovenskem, bomo na Gradu vstopili tudi v jubilejno leto Misijonske družbe. Prihodnje leto bo obhajala 400 letnico ustanovitve. Tako se bo našemu praznovanju pridružil tudi lik svetega Vincencija Pavelskega.

Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedal. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.

In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi. . in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,27-35)

Če hoče kdo hoditi za menoj …

Tokrat Jezus svoje učence izziva z vprašanjem: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Ljudje imajo različne poglede nanj, Peter pa je v svojem odgovoru nedvoumen: »Ti si Kristus.«

Pravzaprav je zelo lepo slišati iz Petrovih ust jasno spoznanje, kdo je zanj Jezus. Preseneča pa Jezusova radikalnost, ko ga Peter ustavlja ob misli na trpljenje. Pričakovali bi vsaj pohvalo na Petrovo jasnost odgovora ali pa le blag opomin v smislu komplimenta: »Peter, lepo, da me imaš rad, a brez trpljenja ne bo šlo.«

Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,31-37)

Vse prav dela …

Zanimivo nasprotje današnjega evangelija z odlomkom iz pretekle nedelje. Se še spomnimo? Judje so vprašali učence: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Danes pa slišimo, da Jezus dela vse prav. Enkrat je vse narobe, drugič vse prav. Vemo, da so Judje Jezusu očitali marsikaj: da krši postavo na različne načine, da se druži z javnimi grešniki, nazadnje pa, da se dela Božjega sina. Slišali smo, da je tokrat odšel ven iz Galileje med 'nejude' v Deseteromestju. Lahko bi sklepali, da ti vidijo bolj prav. Vendar se bojim, da nam odlomek tega ne potrjuje.

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1-8, 14-15.21-23)

Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila

Jezusova drža, ki jo vidimo v evangeliju, je na videz zelo problematična. Očitno krši mnoga pravila in si jih razlaga po svoje. Danes smo slišali, da učencev ni spodbujal, da bi vedno obredno očistili posode in si umivali roke ter šele potem sedli za mizo. Vemo, da se ni držal sobotnega počitka, ampak je ob sobotah celo ozdravljal. Sprejemal je javne grešnike in z njimi jedel, farizeje in pismouke pa je pogosto imenoval hinavce. Kaj je pravzaprav hotel s takšno držo in čemu bi jo lahko primerjali danes?

Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,60-69)

Gospod, h komu naj gremo?

Danes smo slišali, da množica, ki je zaradi pomnoženega kruha želela Jezusa postaviti za kralja, odhaja. Beseda, ki jo Jezus govori, je zanje pretrda. Kaj je pretrdega, smo v preteklih nedeljah že razmišljali. Jezus ponuja življenje iz Njega in v Njem. Kot pravi danes, nam meso tj. užitki življenja prav nič ne koristijo, če ni notranjega življenja, ki ga daje On. Pred nas postavlja izbiro ali bomo hodili za njim in se ravnali po Njegovi besedi ter živeli iz Njega oz. Njegovega kruha življenja ali pa bomo življenje prilagodili svetu, sledili svojim potrebam in iskali svoje življenje.

Jaz sem ��ivi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« (Jn 6,51-58)

Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem

Odlomek, ki ga beremo po delih, ni ravno počitniško branje. Zahteven je in ta zahtevnost se le še stopnjuje. Ko opazujemo, kako Jezus postopno predstavlja svoj pogled na življenje posameznika in sveta, lahko še bolj občudujemo njegovo vztrajnost in potrpežljivost. Od kruha, ki so ga želeli jesti ljudje po čudežni pomnožitvi, nas vodi do tega, da je on sam oz. njegovo meso kruh za življenje sveta. Kako dolgo pot prehodi pred nami: od navadnega kruha, do kruha življenja!