Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,39-45)

Marija je vstala in se v naglici odpravila v gore

Četrta adventna nedelja je že in božič je pred vrati. Pretekli trije nedeljski evangeljski odlomki so nas vabili, da se vzravnamo in dvignemo glave; da z Marijo premislimo, kaj se nam dogaja in to pogumno delimo z bližnjimi; da ne ostajamo samo v razmišljanju, kje smo sami, kar je seveda potrebno, ampak da iz veselja nad podarjenim poskrbimo za bližnje. Današnji evangelij nas ob Marijinem zgledu pošilja na pot. Zdi se, da ni dovolj, da poskrbimo le za tiste, ki nas obdajajo, ampak da stopimo dlje.

Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij. (Lk 3,10-18)

Bodite zadovoljni in poskrbite za bližnje

Ob evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, me vedno znova preseneča Janezova preprostost in konkretnost. Od asketa kot je on, bi pričakovali bolj zahtevne naloge v pripravi na prihod Odrešenika. On pa, če nekoliko poenostavimo, ljudi vabi, naj bodo najprej zadovoljni s tem, kar so in kar imajo. Nadaljuje, naj bodo pozorni do svojih bližnjih. Ne pričakuje posebne pozornosti, ampak le da, kar so in kar imajo, delijo z bližnjimi. Poglejmo še enkrat:

• vseh vrst ljudem pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.«

• cestninarjem: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.«

• vojakom: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.«

Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«

Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj

Tokrat pade praznik Brezmadežnega spočetja device Marije na drugo adventno nedeljo. Pred nami je srečanje med Marijo in angelom, ki govori o Jezusovem, ne o Marijinem, spočetju. Kljub temu da odlomek ni ne od advente nedelje niti ne govori o Marijinem brezmadežnem spočetju, je zgovoren v obeh pogledih.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,25-28.34-36)

Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje

Že tretjo nedeljo poslušamo težke odlomke. Dvakrat nam božja beseda prinaša besede o koncu sveta, na nedeljo Kristusa Kralja pa smo brali o Jezusu, ki čaka na Pilatovo obsodbo. Razumemo lahko, da so takšna besedila povabilo, da se pripravimo na svoj konec. Na videz nelogično pa je, da z besedami o koncu sveta začenjamo adventni čas in novo Cerkveno leto. Mar ni adventni čas veselo pričakovanje Božiča? Zakaj torej besede o koncu?

Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,33-37)

Jezus je prišel, da pričuje za resnico

V današnjem evangeliju Jezus pred Pilatom pove, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in nadaljuje, da je prišel, da pričuje za resnico. Njegovo kraljestvo je torej kraljestvo resnice; kraljestvo tega sveta pa je kraljestvo laži. Poglejmo okrog sebe, v kakšnem kraljestvu živimo? Ali je v politiki, domači in tuji, pomembna resnica? Ne. Kdo pri nas sploh ve, kaj je res in kaj ne? Nič bolje ni v svetovnem merilu. Resnice nihče ne išče, ostaja le prizadevanje za všečen videz. Že preteklo nedeljo smo ugotavljali, da žal tudi v Cerkvi ni veliko drugače. V njenem središču naj bi bil Evangelij, katerega bistvo je skrb za uboge. Ko gre za konkretno vprašanje npr. prostorov za brezdomce, ostaja le pravica lastnikov, ne pa tudi dolžnost, da služimo ubogim. Kaj pa v družinah, ali je kaj drugače? Ali je najpomembnejše, kaj se v resnici med nami dogaja ali kakšni bomo izpadli? Ali se trudimo za resničnost in iskanje odgovorov na težave ali v prvi vrsti za lep videz? Nazadnje pridemo do sebe. Ali je 'naše kraljestvo' v tem, da smo resnični sami sebi in kot taki stopamo v odnose, ali je pomembnejše, kakšni izpademo?

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,24-32)

Moje besede pa nikakor ne bodo prešle

Na prvi pogled nas današnji evangeljski odlomek lahko navdaja le z grozo in obupom. Slika konca sveta je strašljiva: velika stiska, sonce bo otemnelo, luna brez svetlobe, vse propada. Še toliko bolj grozljivo je zaradi vojn in naravnih katastrof, ki smo jim stalno priče. Ali je cilj tega odlomka, da nas navdaja z grozo? Običajno je temeljno sporočilo skrito v zadnjih stavkih. Poglejmo, kako se tokrat odlomek konča: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Jezus še enkrat potrdi, da bosta nebo in zemlja propadla, a dodaja, da njegove besede ne bodo minile. In še zaključi, da skrb glede konca sveta, ni naša, saj o tem ve le Oče. Torej Jezus z opisom konca sveta vabi, naj se osredotočimo na tisto, kar ni podvrženo minljivosti. Neuničljiva je le njegova Beseda!

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« (Mr 12,38-44)

Uboga vdova je dala od svojega uboštva vse, kar je imela …

Pred tednom smo na zahvalno nedeljo slišali, da nas glavna zapoved, ki so jo poznali Judje že pred Jezusom, vabi, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Preden smo razmišljali, kako naj mi ljubimo Boga, smo se ustavili ob tem, da nas je Bog ljubil, še preden je dal zapoved ljubezni. Bog namreč ni postavil zapovedi ljubezni do sebe prej, preden je sam ljubil. Kakor nas torej Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo, tako naj tudi mi ljubimo Njega.

Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. (Mr 12,28-34)

Ljubiti Boga z vsem srcem …

Danes je zahvalna nedelja, na kar opozarja tudi okrasitev oltarja z darovi zemlje. Bogu smo hvaležni za vse, kar od njega prejemamo. V evangeliju smo slišali, kako nas glavna zapoved, ki so jo poznali Judje že pred Jezusom vabi, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Mogoče je prav, da se, preden pogledamo, kaj pomeni ljubiti Boga, ustavimo ob tem, kako pa je Bog že ljubil svoje ljudstvo in kako nas ljubi. Bog namreč ni postavil zapovedi ljubezni do sebe prej, preden je sam ljubil. Poleg tega pa od nas in od svojega ljudstva ne zahteva večje ljubezni, kot jo daje sam. Kako nas torej Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo? Potem pa bomo pogledali še, kako naj mu to ljubezen vračamo.

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)

Jezus, Davidov sin, usmili se me!

Evangelij, ki smo ga slišali, nam je verjetno tako poznan, da je vprašanje, če se ob njem uspemo ustaviti. Vsaj meni se je vsiljevala misel: 'Bog pač ozdravi slepega.' Bartimaja je uslišal, žal ni vedno tako. Včasih se zdi, da danes ne uslišuje več. A Bog ima svoj prav in ozdravlja, kakor sam ve, da je dobro. O čem naj razmišljamo ob tem odlomku?

Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«

Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35-45)

Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici

Zanimivi so ti apostoli. Kako jasno izražajo svoje želje Jezusu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Poleg tega to še ni kdor koli, ampak sta Jakob in Janez. Janez za katerega pravi sveto pismo, da je bil tisti, ki ga je Jezus imel še posebej rad in je pri zadnji večerji slonel na učenikovih prsih. Kdo bo prvi tako na tem svetu kot na onem je bila očitno pogosta tema pogovorov med Jezusovimi učenci.