Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.
Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«
Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,20-35)
Jezus doživlja nasprotovanje. Na eni strani je obdan z množico, ki tišči za njim, da ne uspe niti jesti, na drugi strani pa so celo domači, ki dvomijo vanj in govorijo, da ni priseben. Ko izganja, mu očitajo, da je uspešen, ker sodeluje s hudim duhom. Jezus ostaja miren v svojem početju in razlaga, da ni logično, da bi izganjal s pomočjo hudega duha. Kajti če bi to počel, bi pomenilo, da je hudi duh v sebi razdeljen. Če pa je razdeljen, bi njegovo kraljestvo samo po sebi propadlo.
Kamna spotike sta na nek način dva. Jezus od jutra do večera dela za ljudi. Ljudem pomaga v različnih stiskah, od tega pa po človeško gledano, nima nobene koristi. Ljudje opazujejo in se jim zdi takšno početje neživljenjsko in nesmiselno. Najbrž se sprašujejo, kakšno koristi ima lahko od tega, da cele dneve gara, zvečer pa se umika k molitvi. Le čemu bi človek počel kaj takega, za 'nagrado' pa bi doživljal nasprotovanje?
Drugo spotikanje izziva izganjanje. Pismouki širijo govorico, da izganja s pomočjo Beelzebúla, to je enega od hudih duhov. Obsedenost je vsekakor težko razumeti. Pri ljudeh vzbuja pozornost, hkrati najbrž občudovanje nad Jezusom, ki se drzne spopasti s hudičem. Ker je pri tem še uspešen, je za vodilne, ki se najbrž tega niti lotiti ne upajo, nevaren. Njegova izredna moč kaže, da se lahko kosa s komerkoli, kar ogroža celo njihovo oblast.
Tako imamo torej dva kamna spotike:
Ko se ljudje spotikajo nad njim, jim poleg besed o izganjanju nameni tudi besede o grehu proti Svetemu Duhu, ki ne bo odpuščen. Kaj je ta greh? O tem govorita prav ta dva kamna spotike. Zakaj bi bilo slabo, če se nekdo izčrpava v koristi za druge? Zakaj bi bilo slabo, če nekdo izganja hudega duha?
Najprej je verjetno težava v tem, da nam početje bližnjega postavlja ogledalo. Mar Jezus, ki dela oz. gara od jutra do večera v korist trpečih ne izziva vse, ki ga gledajo. Samo po sebi se rodi vprašanje: Kje pa so oni pri svojem delu? Ali garajo ali lenarijo? Ali delajo iz ljubezni do bližnjih ali iz koristi? Kaj naj storijo, če ugotovijo, da zanje obstaja le korist in je ljubezen samo lep videz? Jezus je postal zanje nevaren, ker so ob njem vsa dela hitro vprašljive vrednosti.
Ko Jezus izganja, sodobnike izziva z vprašanjem o grehu in oblasti. Ob obsedenem se vsi počutijo grešne in nemočne. Jezusova moč nevarno razgalja njihovo grešnost in nemoč. Če pomislimo še na verske avtoritete, lahko razumemo, da so s takim početjem ogrožene, saj jih Jezus visoko presega.
Kaj naj storijo? Najlažje je človeku pripisati nekaj slabega. Ko mu vzameš dobro ime, te ne more več ogrožati. Ko imena nima več, lahko o njem govoriš karkoli. Jezus takšno početje označi z grehom proti Svetemu Duhu, ki ne bo odpuščen. Zakaj? Nevarnost tega početja je, da se dobremu reče slabo in slabemu dobro. Kako bo človek, ki vse sprevrže, prepoznal Božjo ljubezen?
Mislim si, da je zavestnega početja v tej smeri malo in upam, da bomo vendarle deležni božjega usmiljenja. Zagotovo pa je veliko tega med nami zaradi ran, ki se jih ne zavedamo. Ko nas vodijo čustva in občutki, je naš razum šibek. V takšnem trenutku lahko vidimo stvari popolnoma narobe. Ker verjamemo temu, kar čutimo, doživljamo in vidimo, nam pogleda nihče ne more spremeniti, razen če se z zaupanjem odločimo za drugače.
Pravzaprav je največkrat, ko se ne moremo sporazumeti, na delu takšna zmeda v vrednotenju, ko dobro ni več dobro in zlo ni zlo. Prosimo Gospoda za zdrav in čist razum, da bi mogli prav videti in prav presojati.
