Neko soboto je šel skozi žitna polja, in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je potreboval in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel položene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govoril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.« 

Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili. (Mr 2,23-3,6)

»Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!«

Ali ne bi trditve: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno,« lahko pričakovali z Jezusove strani? In vendar jo izrečejo farizeji. Kaj torej zagovarja Jezus in kaj farizeji? Evangeljski odlomek nam govori, kako Jezus z učenci hodi po poljih in ko postanejo lačni, začnejo smukati klasje. Zrna meljejo med rokami in jih jedo. Ko jim farizeji očitajo, da kršijo sobotni počitek, jim pove, kako je kralj David, ko je bil lačen skupaj s sovojaki stopil v tempelj in si postregel s kruhom, ki so ga smeli jesti le duhovniki. Podoben dogodek se zgodi kasneje v shodnici, kjer Jezus sreča moža s suho roko. Mož se mu zasmili, zato ga ozdravi, farizeji pa gredo in se posvetujejo, kako bi Jezusa umorili. Jezus se očitno ustavi ob človeških temeljnih potrebah in jih vzame za res. Farizeji pa vidijo le zapovedi in prepovedi.

Kaj torej vodi pri razmišljanju in v dejanjih Jezusa in farizeje? Jezus zelo jasno izraža sočutje do sočloveka. Kljub temu da vedno poudarja, da človek ne živi samo od kruha, ampak od besede, ki prihaja iz božjih ust, nikoli ne spregleda človekove stiske in temeljnih potreb. Vedno je pozoren na lakoto in žejo, na bolezni in trpljenje ter nanje odgovarja z dejanji. Na drugi strani pa imajo farizeji na jeziku le pravila. Njihov način utemeljevanja je vedno v duhu današnje izjave: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!«

Kljub temu tudi pomislekov farizejev ni težko razumeti. Razumen človek se brez težav ob Jezusovih dejanjih vpraša: Kam bo to početje pripeljalo? Kaj pomeni, če bo vsakdo presojal, ali je sobotni počitek potrebno upoštevati ali ne. Pa ne le to, tudi vse ostale zakone. Če lahko kršimo enega, lahko kršimo tudi drugega. Jezus se zagovarja celo s primerom, ki je lahko še bolj spotakljiv, ko omenja Davida, ki je jedel posvečene hlebe. Kaj bo ostalo sveto, če tudi posvečeni hlebi v templju niso dovolj sveti, da bi se jih ne dotikali?! Jezusu bi brez težav lahko očitali populizem ipd. Zakaj hodi po robu razumnega? Zakaj krši pravila?

V luči razmišljanj ob preteklih nedeljskih odlomkih bi lahko rekli, da je pred nami praktičen primer spopada med razumom, telesom in duhom. Spomnimo se, da smo rekli, da je človek sestavljen iz teh treh plati. Kakšen duh vodi v našem primeru enega ali drugega? Jezus vidi potrebo človeka in odgovarja s sočutjem in išče življenje. Kaj pa iščejo farizeji? Slišali smo, da so ti takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili. Človek bi pričakoval, da se bodo posvetovali o tem, kakšne posledice bodo imela Jezusova dejanja na delovanje ljudi; ali pa kako naj ga ustavijo, da ne bo porušil dobre tradicije. A nič od tega ne razmišljajo. Zanje je ključno, da se ga znebijo. Tako imamo na eni strani Jezusa, ki se daje voditi Duhu življenja, na drugi strani pa farizeje, ki jih vodi duh smrti.

Zakaj se to dogaja? Zakaj ni prostora za Jezusov pristop? Če se spomnimo preteklih razmišljanj, lahko vidimo, da ljudje zapadamo v dve skrajnosti: v diktaturo telesa in čustev ali pa v diktaturo razuma. Vedno ko zmanjka prostora za svoboden širši pogled, ki ga vodi Duh življenja oz. Sveti Duh, pravzaprav deluje duh smrti. Tako lahko vidimo v pogledu na svet okrog nas, da je dejansko v poveličevanju telesa, polno podob smrti in hudiča. Kljub temu da se zdi, da častimo telo in življenje, pristanemo v čaščenju smrti in zla. A tudi diktatura razuma ne prinese drugačnega rezultata, saj začnemo s pravili mahati po zraku zato, da bi se tako ali drugače znebili drugega.

Bojim se, da kljub dobrim namenom v veliki meri to počnemo tudi kristjani danes. Pred nami je zelo konkreten preizkus. Bližamo se referendumom o evtanaziji in konoplji. Zadnja številka Družine je v celoti posvečena evtanaziji. Veliko dobrih argumentov in razlag je v njej, a sprašujem se, ali bo to prineslo življenje?

Če pogledamo, v kaj je zazrt Jezus, bomo videli, da vedno išče življenje. Ne svoje življenje, ampak življenje bližnjega. Vodita ga sočutje in ljubezen. Ne pozabi pravil, a jih s pogledom v življenje presega. Ne pozabi na telo. Zanj skrbi, a vedno z mislijo na duha življenja in ljubezni. Spomnimo se, da k ozdravljenju pogosto doda tudi vprašanje greha in spreobrnjenja. Vsekakor bi lahko s farizeji polemiziral. Zanima pa ga vedno le življenje z malo in veliko začetnico.

Če se vrnem na naši referendumski vprašanji in razmišljanja kristjanov pogrešam eno: sočutje do človeka, ki je izgubil voljo do življenja in razmišlja o končanju, o smrti; sočutje do človeka, ki ne vidi smisla v delu in vsakdanjih prizadevanjih ter išče življenje v omami. Vsekakor potrebujemo tudi razumske argumente, ki utemeljujejo, kaj je prav in dobro. A nevarno je, da po farizejsko razlagamo zapoved 'sobote' in kaj je dovoljeno in kaj ne. Jezus to visoko presega! Kristjan je poklican k istemu: k sočutju, globokem pogledu na stisko in trpljenje ter razumevajočem odnosu. Le pogled, ki prinaša življenje, lahko spreminja civilizacijo smrti v civilizacijo življenja in ljubezni.

Želim si, da bi zmogli takšen pristop. Verjamem, da Duh tudi danes veje nad nami. Tvegajmo izpustiti iz rok gole razumske argumente in se oklenimo tega Duha, Duha ljubezni in življenja.