n11 - Gorčično zrno zraste v veliko drevo

Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4,26-34)

Božje kraljestvo je kakor gorčično zrno

Jezus govori o božjem kraljestvu kot zrnu, ki v sebi nosi neverjetno moč. Na videz nekaj neuglednega in nepomembnega nosi v sebi zapis čudovite mojstrovine. Ne glede na to, kaj si kdo misli, je zrno opremljeno za novo življenje. Ko le dobi nekaj osnovnih pogojev, se ta moč razmahne in pokaže vso svojo lepoto.

Ni čisto jasno, kaj je Jezus hotel s tem poudariti. Ko opazujem svet okrog nas, si mislim, da nas spodbuja, da v svetu vztrajamo in zaupamo na njegovo moč. Pogoji za rast božjega kraljestva med nami so bili vedno negotovi. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, na neverjetno moč, ki jo božje kraljestvo nosi v sebi. Božje kraljestvo je neustavljivo, nepremagljivo. Apostol Pavel v drugem pismu Korinčanom govori o njem kot o zakladu in pravi: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. …

Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.« (2Kor 4,7-9; 16-18)

Na nek način govori apostol Pavel prav o tem, kar smo brali v današnjem evangeliju. Naša vera ni prazna lepa zgodba, ampak življenjska moč. Jezus želi, da verjamemo, da je on odgovor na vsa naša vprašanja.

Božje kraljestvo je vir veselja, ki nam ga pogosto zmanjkuje. Veselje nad tem, da smo božji otroci, da smo božja podoba, da Bog Oče skrbi za nas in smo mu dragoceni.

Božje kraljestvo je naše upanje in tolažba. Najprej za spopade s težavami, ki nas obdajajo. Jezus sam nam je obljubil, da nas ne bo zapustil sirot, da ostaja z nami in skrbi za nas. Pravi, da so nam celo vsi lasje na glavi prešteti in nas bodri, naj se ne bojimo. Obljublja, da je med nami po Svetem Duhu. Je naša tolažba, kajti trpljenje samo ni prekletstvo, ampak vedno tudi znamenje odrešenja. Jezus sam nosi križ z nami.

Božje kraljestvo je naše življenje. Ni nam treba prezirati vsakdanjega življenja, dela in naporov. Jezus sam je trideset let živel v preprosti tesarski delavnici in posvetil vsako naše delo. Vsako delo je lepo, če verjamemo, da nam ga je zaupal Bog.

Božje kraljestvo premaga smrt. Tudi smrt je del polnega življenja, zato pred njo ni potrebno bežati. Ob misli na smrt je Jezus z nami in razume našo stisko. Z nami je in bo tudi v prehodu v novo življenje.

V Apostolskih delih beremo o prvih kristjanih: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2,42-47)

Tudi to govori o izredni moči božjega kraljestva, ki ga je mogoče uresničiti v katerem koli času. To je razlog našega upanja, veselja in polnega življenja. Današnji evangelij o gorčičnem zrnu želi prebuditi v nas vero v izredno moč božjega kraljestva, ki je že med nami. Četudi se svet obrača v drugo smer, sprejema zakone proti življenju, je božje kraljestvo neustavljivo. Bog potrebuje le naše sodelovanje, zaupanje in veselje nad tem darom. On sam bo v nas deloval, če se mu pustimo voditi. On sam je življenje, moč in veselje. Ni razloga za strah in malodušje!

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si

Pridiga

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si