Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr 4,35-41)

Ali še nimate vere?

Današnji evangeljski odlomek je nekakšno nadaljevanje razmišljanja o veri, ki smo ga začeli preteklo nedeljo. Spomnimo se, da Jezus govori o božjem kraljestvu kot zrnu, ki v sebi nosi neverjetno moč. Na videz nekaj neuglednega in nepomembnega nosi v sebi zapis čudovite mojstrovine. Ne glede na to, kaj si kdo misli, je zrno opremljeno za novo življenje. Ko le dobi nekaj osnovnih pogojev, se ta moč razmahne in pokaže vso svojo lepoto.

Tokrat imajo učenci v svojem čolnu Jezusa, ki jih je preden so odpluli, učil o tej izredni, neustavljivi moči božjega kraljestva. Povedal je, da je podobno človeku, ki je vsejal seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu (Mr 4,27-28). Učenci so bili priče mnogih ozdravljenj. Videli so ga, kako je izganjal hude duhove. Poslušali so ga, ko jih je učil v prilikah. Ob njem so doživeli moč njegovih besed, začutili njegovo modrost. Učenci so iz čudežev sklepali, da bo Jezus vedno ukrepal z močjo. Tokrat pa je drugače.

Če se vrnemo k odlomku vidimo, da Jezus v viharju spi. Veter premetava čoln, voda jih zaliva, On pa spi, kot da se nič ne dogaja. Ne gane ga ne vihar, ne valovi. Človeška pamet težko dojame takšno Jezusovo držo. On pa se čudi njihovi neveri! Kaj pa naj bi učenci v tistem trenutku verovali? Verjetno lahko z razumom sklepamo le eno: Bog je nesmrten. On je gospodar življenja. Tudi če se potapljamo, On ne bo umrl. Bog ne umrje. Torej, če smo z njim, tudi mi ne bomo umrli?!

Ko učenci prebudijo Jezusa, jim pokaže prav to. Vetru in morju ukaže, naj se umirita. Pokaže, da je gospodar nad vsem. Pokaže, da je Bog. Učenci pa tega očitno še vedno ne razumejo. Še hujša preizkušnja njihove vere je veliki petek. Ko vidijo umreti Boga, ne morejo mimo misli, da je mrtev. In vendar Jezus takrat dokončno potrdi to, kar jim je sporočal tudi s spanjem v čolnu: Bog ne umrje!

Po človeško gledano je boleče, da Bog dopušča, da se čoln z učenci potaplja. Še bolj boleče je, če pomislimo, da je dopustil smrt svojega Sina. Vse pa je vedno le vzgoja za verovanje. Verovanje, da Bog ne umrje. Naj je videti vihar še tako močan, naj izgleda, da se vsi potapljamo: Bog ne umrje! Naša rešitev je vedno čisto preprosta: Oklenimo se Ga in bomo rešeni.

Že preteklo nedeljo smo se ustavili ob besedah apostola Pavla, ki je to božjo logiko globoko dojel. Spomnimo se, kaj zanj pomeni verovati. Takole pravi: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. …

Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.« (2Kor 4,7-9; 16-18)

Kako globok opis vere v Boga! Ali je takšna tudi naša vera? Boga si vse preveč radi predstavljamo kot tistega, ki naredi red, ko nastopi nered, ki pomaga, takrat ko smo v stiski, in nam da moč, ko smo nemočni. Pa Bog res tako deluje!?

Če gledamo na izkušnje iz življenja, se zdi, da Bog večkrat spi, ko se potapljamo. Ni videti, da bi ukrepal, ko nas takšni ali drugačni valovi zalivajo. Še manj, da bi nas v paniki pomirjal. Preprosto čaka, da opazimo, da je v našem čolnu. Čaka, da bi dojeli, da On ne umrje. Če se ga oklenemo, smo nesmrtni tudi mi. Kakorkoli nas jezi, da Jezus v čolnu spi, je naša rešitev le v tem, da si vedno znova rečemo: On ne umrje! Če se ga oklenemo, tudi mi ne bomo umrli.