Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. (Mr 6,30-34)
Jezus svojim učencem naroča, naj se umaknejo na samoten kraj in se malo odpočijejo. Zanimivo je videti, da je to njegov odziv na poročanje učencev o tem, kaj so storili in učili na njihovi prvi misijonski poti. Ali je to čisto običajna reakcija ali nas kaj preseneča? Mar ni to podobno prvemu testu, ki so ga opravili? Ali po prvem testu že sledijo počitnice? Mislil bi, da ne. Ko učenec pokaže svoje prvo delo, mu mentor običajno razloži, kje naj svoje znanje nadgradi. Jezus pa svoje učence najprej spodbudi, naj gredo v samoto, sami zase in se odpočijejo. Čemu?
Pomembno dopolnilo k tej spodbudi je beseda o množici, ki je pritiskala nanje, da še jesti niso utegnili. Torej so očitno potrebovali počitek. A nenavadno je, da se Jezus pred množico, ki ga išče, sam ni umaknil. Slišali smo, da je ljudi začel učiti mnogo stvari. Kako to, da je učence v tistem trenutku poslal k počitku, sam pa si tega ni privoščil. Če je torej videti skrben s počitkom pri učencih, ni videti, da bi bil vesten pri sebi.
Da je razumevanje Jezusovega odnosa do počitka še bolj zapleteno, poskrbi tako, da On sam krši celo sobotni počitek. Sobota, ki jo Judje še danes zelo strogo upoštevajo kot dan počitka, postane za Jezusa običajen delovni dan. Ko se verski voditelji zgražajo nad njim, kako to da ne upošteva sobote kot dneva zapovedanega počitka, jim pravi: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.«
Kaj je torej skupno tem trem držam:
Kaj ga pri vsem vodi? Pri učencih najbrž vidi, kako so navdušeni nad delom in oznanjevanjem. Zdi se, da so doživeli lepo izkušnjo, o kateri z veseljem pripovedujejo. Vidijo sadove svojega dela, ki jih vznemirjajo k nadaljnjemu delu. Kaj pa hoče Jezus? Ko jih vabi, naj stopijo v samoto, jim želi povedati, naj pri delu ne 'izgubijo' sami sebe. Lahko bi rekli, da jih spominja na glavno zapoved ljubezni, ki se glasi: ljubi bližnjega, kakor sebe. Torej ne smejo pozabiti nase. Še več, kljub temu da so poslani k ljudem, da jim prinašajo veselo oznanilo, jih opominja, da tudi to delo še vedno namenjeno njim samim. Skrb za bližnje, jih torej ne sme oddaljiti od njih samih. Zato potrebujejo čas samote in počitka, da ob delu ne izgubijo stika sami s seboj. Vedno je vse namenjeno človeku – kot beremo o sobotnem počitku. Tudi ta je za človeka, ne človek zanj. Torej je vse, kar učenci delajo, na nek način vedno zanje. Tega ne smejo pozabiti! Tako delo kot skrb za bližnje jih ne smeta oddaljiti od njih samih.
Ko Jezus poskrbi za množico, se zdi, da pozabi nase. A več kot očitno, se pri skrbi zanjo sam ne izgubi. Njegova ljubezen je zrela. Ne vrti se okoli množice, tudi ni odvisen od njenega odziva. Ker zmore ostajati v stiku s seboj, zmore sočutje do ljudi in je pri delu jasen. Ponoči se umika na samoto, kjer se naravna v stiku s seboj in z Očetom. Zelo jasno ve, kaj se mu dogaja in česa si želi. Vse to uspe uravnati in njegovo delo in poslanstvo sta vedno v popolni harmoniji. On sam dela in moli, oboje je tako zanj kot za druge. Nobene krivice ni čutiti, ker ve, da s tem izpolnjuje Očetovo voljo, ki mu pomeni polnost življenja.
Kako to, da krši sobotni počitek? Z istim namenom! Pri njem nič, še tako sveta stvar kot je sobota, ne služi drugemu kot le človeku. Pravzaprav je zanj vodilo počitka vedno isto: poskrbi zase, da boš lahko poskrbel za bližnjega. Če nekaj resnično služi tebi, bo služilo tudi bližnjemu. Naj tudi naš počitek in dopust služita tako nam kot našim bližnjim.
