Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,16-20)
Prejeli smo duha posinovljenja
Bratje in sestre, vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. (Rim 8,14-17)
Ob Jezusovem naročilu učencem naj gredo, poučujejo in krščujejo, se mi bolj kot kdaj koli do sedaj zdi, da nismo v času, ko naj bi naše krščanstvo širili, ampak je čas, da ga v sebi zaživimo globlje in utrdimo. V mesecu maju bi z Marijo lahko rekli, da je čas, da Božjo besedo ohranimo v svojem srcu in jo premišljujemo, kakor je to znala ona.
V kateri smeri pa naj bi premišljevali? O temeljnih vprašanjih življenja. Mislim, da je svet izgubil veselje nad življenjem, zato je pred nami tudi referendum o evtanaziji. Človek je izgubil veselje nad seboj in svojo telesnostjo, zato na silo izumlja nove spole in nove oblike lastne identitete. Izgubili smo veselje nad odnosi, zato ni dneva, ki bi ne prinašal poročil o umorih in zlorabah.
Pretekle nedelje smo poslušali evangeljske odlomke iz Jezusove velikoduhovniške molitve, kjer je Očeta prosil za edinost med učenci. To prošnjo za edinost smo kronali z binkoštno nedeljo, danes pa imamo nedeljo Svete Trojice. Vse govori o edinosti, enosti v Bogu. Vse nas vabi k temu. Zakaj tako jasno povabilo? Ker Jezus vidi v edinosti pot do pravega veselja. Le človek, ki najde edinost v sebi in s svetom, je lahko v miru sam s seboj in je vesel. Le tisti, ki je v miru s svojimi brati in sestrami, se lahko veseli življenja. Edinost je torej pot do polnega in veselega življenja. Kako naj jo dosežemo?
Odgovor nam ponuja Pavlovo pismo, v katerem pravi: »Bratje in sestre, vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.« V božjem otroštvu je naše veselje, božje otroštvo pa je sad tega, da se damo voditi Božjemu Duhu.
Svet je izgubil edinost, ker je pozabil na Boga. Ko je izgubil povezavo z Bogom, je izgubil stik s seboj. Izgubil je pravi pogled nase. Ko je zapravil jasen pogled nase, mu je drugi postal le še tekmec in pogosto sovražnik.
Vrniti se moramo torej k jasni zavesti, da smo božji otroci le toliko, kolikor se damo voditi Božjemu Duhu. Ni samo po sebi umevno, da smo božje podobe. Če duha zapustimo, postajamo izkoreninjeni, zmedeni in izgubljeni. Vrednote, ki nas delajo ljudi, nam postajajo tuje. Dati se voditi Božjemu Duhu je torej temeljna naloga vernika.
Kako naj to storimo? Kje se je to izgubilo? Ko smo pretekle nedelje razmišljali o edinosti v nas samih, smo se ustavili pri tem, da smo sestavljeni iz telesa, razuma in duha. Ugotavljali smo, da smo skozi zgodovino zahajali v dve skrajnosti. V preteklosti smo poudarjali razum. Vse je bilo treba narediti, nihče pa se ni vprašal, kaj kdo doživlja in kako urediti telo in čustvovanje. Iz diktature razuma smo prešli v diktaturo telesa, v kateri so merilo naše telo in doživljanja. Skozi vsa obdobja pa smo zanemarjali D(d)uha. A prav duh je tisti, ki zna in zmore povezati telo in razum v pristno celoto.
Dati se voditi Božjemu Duhu razumem predvsem prositi za božji pogled na telo in razmišljanje. Pomeni vabiti Boga vase, da bi z njim lahko gledali nase tako, kot nas gleda on; da bi zmogli živeti tako, kot si je naše življenje zamislil On sam.
S krstom smo namreč bili krščeni v Boga. Bog želi, da smo njegova podoba. A to podobo moramo v sebi gojiti. Sama od sebe ne živi. Potrebno jo je hraniti. S čim? S premišljevanjem Božje besede, z molitvijo in zakramenti. Brez stalnega duhovnega življenja ne moremo ohraniti v sebi Božjega Duha in Božji Duh ne more voditi našega življenja. Naj današnja nedelja v nas še utrdi zavest, da smo božji otroci, ker se hočemo dati voditi Božjemu Duhu. Naj nas ta resnično vodi, da bomo osvobojeni različnih strahov in zmede ter vedno bolj polni veselja.
