Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje, so rekli Jezusu njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.«
Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila velikonočno jagnje. Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlômil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori. (Mr 14,12-16.22-26)
Današnji praznik želi ovrednotiti prisotnost Jezusa med nami pod podobo kruha in vina. Najbrž nismo tam, kot nam govori letošnje šmarnično branje o življenju Cvetane Priol, ki se je vsa darovala Jezusu in je močno čutila njegovo bližino. Vseeno pa se z Jezusom redno srečujemo pri sveti maši in ga uživamo pri svetem obhajilu. Poglejmo, kaj nam govori sama podoba kruha in vina, po kateri je med nami.
Če pogledamo hostijo, vidimo nekaj izredno preprostega. Ko pomislimo na Božjo prisotnost v njej, se lahko vedno znova vprašamo, kako to, da se je Bog skril v nekaj tako majhnega. Hkrati biva v tabernaklju skrit in v popolni tihoti. Prav tako vino, ki s svojo vsebino spominja na svatbo in na veselje v Kani Galilejski. Hkrati je žal za mnoge tudi prekletstvo. Bog se tvega skriti tudi v tako dvoumno podobo. Na kratko si oglejmo te pojme: preprostost, majhnost, tihota, skrivnost, veselje.
Že na prvi pogled vidimo, da so vsi pojmi, ki jih evharistija poudarja, današnjemu človeku zelo tuji. Najbrž je Bog prav zato prevzel takšno podobo, da bi pokazal na vrednost teh lastnosti.
Preprostost - Če hočemo dojeti preprostost, se moramo odmakniti od vsakdanjega vrveža. Vse hoče biti imenitno in pomembno. Življenje je ena sama trgovina, ki temelji na čim boljši ponudbi in čim imenitnejši podobi. Tudi kristjane odnaša v ta svet. Nihče ne bi bil preprost in nepomemben. In vendar Bog prav takšen biva med nami, da bi se zavedali, da je najpomembnejše to, kar smo in ne tisto, kar se vidi.
Majhnost - V življenju bi vsi radi rezultate, a če se le malo ustavimo, lahko vidimo, da je mogoče polno živeti le, če z veseljem živimo vsakdanje drobne, na videz nepomembne trenutke.
Tihota - Ves čas nas obdaja kup informacij. Vse hiti in s hrupom vzbuja pozornost. Pomislimo samo na razliko med nekdanjimi in današnjimi filmi. V prvih filmih se je komaj kaj zgodilo, danes pa se vse zgodi v nekaj sekundah z goro efektov. Kljub temu moramo priznati, da se še vedno bistvene stvari dogajajo v globini in tihoti naših src ter naših odnosov.
Skrivnost - Vedno ko pristopamo k obhajilu, smo pred skrivnostjo. Kako je mogoče, da je Bog v podobi kruha? Kako se more dati v hrano? Hkrati se najbrž sprašujemo, zakaj dopušča trpljenje, zakaj marsičesa ne usliši itd. Evharistični kruh in vino sta ena sama skrivnost. Tudi skrivnosti danes ne prenesemo. Vse hočemo videti in otipati. In vendar je življenje skrivnost. Nismo mu kos, lahko ga le z zaupanjem sprejemamo iz božjih rok.
Veselje - Težko si predstavljamo, da nam Jezus s podobo vina predstavlja tudi podobo veselega in polnega življenja, ki nam ga prinaša. To veselje pa ni v uživanju, ampak v darovanju. Njegova kri se preliva za naše življenje. Prihaja, da bi polnost življenja razumeli v ljubezni in darovanju.
Ko pogledamo na vse te pojme, za katerimi se skriva Bog sam, lahko vidimo, kako so nam na nek način tuji. Hkrati pa si moramo priznati, da so nam privlačni in da za svoje življenje potrebujemo prav to. Evharistični kruh nas vabi v življenje, ki ga daje Bog in ga svet ne more dati. Svari nas pred podobami tega sveta, da se v njih ne bi izgubili.
Vabi nas v preprostost, da ne izgubimo stika s seboj; majhnost in ponižnost, da ne povozimo božjega življenja v sebi; tihoto, da se ne izgubimo v hrupu. Vabi nas, da se zazremo v skrivnost, sicer življenje postane prazno; da vidimo veselje v darovanju, sicer ranimo tako sebe kot bližnje.
Čeprav verjetno vsi bolj ali manj doživljamo nemoč ob zrenju v Sveto Rešnje telo in Sveto Rešnjo kri, pa ob premisleku čutimo, kako zelo ju potrebujemo. Naj nam praznik daje moč, da bomo vztrajali v iskanju bližine z Bogom, kljub temu da se nam v svoji skrivnosti izmika.
