Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. (Mr 6,1-6)
Tokrat se ob tem odlomku, ki ga dobro poznamo, sprašujem, ali je res drugače s prerokom doma kot na tujem. Ali isti ljudje, ki zavračajo preroka v domačem kraju, res sprejmejo preroka od drugod, preroka, ki je tujec? Kaj nas ovira pri sprejemanju preroštva? Preden poiščemo odgovor na to vprašanje, se vprašajmo, kdo pa je prerok in kaj prinaša?
Te dni smo se na oratoriju srečevali z likom preroka Danijela. Kaj je Danijel prinašal na dvor Babilonskih kraljev? Kralji, eden ali drugi, preživel jih je kar nekaj, so ga spraševali, kako naj vladajo. Bil je svetovalec na dvoru. Torej je delil nasvete. V nekem dogodku je bil tisti, ki je kralju razložil skrivnostne sanje. V njih je napovedal konec babilonskega kraljestva in začetek novih kraljestev. Torej je napovedoval dogodke in prihodnost, ki za kralja ni bila vedno spodbudna. Ko je kralj Baltazar na zabavo dal prinesti posvečene posode iz tempeljske zakladnice, se je na steni pojavilo čudno pisanje. Danijel je razložil, kaj pomeni. Kralju je pojasnil, da je šel s svojim početjem predaleč, da tega, kar je storil, ne bi smel početi. Napovedal je, da bo še tisto noč umorjen.
No, Jezus ni bil takšne vrste prerok, ki bi razlagal sanje. Ljudem je prinašal nov pogled na življenje. Opozarjal je na minljivost bogastva, na problem napuha. Opominjal je tiste, ki so se imeli za boljše od drugih in jih vabil k spreobrnjenju. Govoril je, da se Bog veseli grešnikov, ki se spreobrnejo in ne gleda na družbeni status ipd.
Prerok je torej tisti, ki prinaša pravo življenjsko modrost in govori resnico, naj bo ta za poslušalca prijetna ali ne. Če ga hočemo sprejeti, je najprej vprašanje, ali v življenju iščemo resnico ali lažjo pot. Če resnice ne iščemo, potem je pač ne bomo sprejeli ne od domačega ne od tujega človeka.
Ko Danijel kraljem govori o njihovih napakah, bi se lahko počutili ogrožene in ponižane. Mogoče še bolj od tujca, in sicer iz zavzete, podjarmljene dežele. Kakorkoli že obrnemo, je potrebno za sprejemanje preroka vsaj nekaj ponižnosti.
Potem pa je tu še vprašanje, kdo je za nas lahko prerok. Doma so zagotovo vloge že dobro dodeljene. Kolikor se poznamo, je že določeno, kdo je bolj pameten in kdo ne. Vendar ali je kaj dosti drugače s tistimi, ki jih ne poznamo? Ali smo pripravljeni prisluhniti vsakemu?
Prepričan sem, da je edino zdravo merilo za pravo odprtost, spoštovanje vsakega človeka kot božje podobe. Tako lahko prinaša preroško in modro besedo tako otrok kot starš, brezdomec ali bogataš, domačin ali migrant, vplivnež ali revež.
Ali kot otroci starše poslušamo in iščemo resnico v njihovih besedah in nasvetih? Starši ali poslušate svoje otroke in prav tako iščete v njihovih besedah – protestih ali pohvalah – preroškost in modrost? Kaj nas vodi pri poslušanju? Ali smo odprti za besedo ali imamo v glavi svoje predstave?
Spomnim se na zgodbo o klovnu. V vas je prišel cirkus. Vsi so že videli nastop klovna, ki jih je navdušil. A dan potem je v vasi zagorelo. Prvi, ki je ogenj opazil, je bil prav klovn, ki se je pripravljal na predstavo. Ne da bi se preoblekel je tekel v vas in kričal: gori, gori. A ljudje so ga imeli za klovna in ga niso vzeli zares, dokler ni bilo prepozno.
Današnji evangelij razumem predvsem kot spodbudo, da prisluhnemo drug drugemu in se vzamemo za res. Ni pomembno, kdo govori, ampak kaj je resnica. Brez zdravega zaupanja in iskanja resnice bomo šli mimo bližnjih in nihče ne bo dovolj moder, da bi nam kaj oddal. Če nikomur ne bomo zaupali, bo naš svet vedno manjši in vedno bolj siromašen. Ostajali bomo v svetu svojih predstav in svojega prav. Jezus pa nas vabi, naj gremo z njim na pot. Naj se ne zapiramo, ampak ga iščemo in srečujemo v vsakem bližnjem.
