Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.

Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjić rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« (Jn 21,1-19)

»Na tvojo besedo bom vrgel mreže« – pot zaupanja

Tretja velikonočna nedelja je že. Pričakovali bi, da nam bodo evangeljski odlomki prinašali vedno večje navdušenje učencev nad vstajenjem, a ni tako. V evangeliju smo srečali apostola Petra, ki se je vrnil k mrežam, od katerih ga je Jezus potegnil na začetku njegovega delovanja. Zanimivo, da se Jezus Petru tudi tokrat približa na isti način. Tako kot mu je prvič rekel, naj vrže mreže za lov, mu naroča tudi v drugo.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31

Neverjetna vera v človeka

Ob velikonočnih praznikih imam občutek, da praznujemo nekaj, česar nam velikonočno jutro ni prineslo. Jezus je vstal, to ni dvoma. V tem smislu je naše praznovanje gotovo in pravo. A zdi se, da praznujemo vero, ki je ena sama gotovost in jasnost, o čemer pa velikonočni dogodki ne govorijo. Nasprotno, vse je velika skrivnost in učenci so pred goro nerešenih vprašanj.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

Tiho jutro in prazen grob

Dragi bratje in sestre, vesel sem, da smo navsezgodaj zbrani ob praznem božjem grobu, tako kot so ob njem stali Marija Magdalena, Simon Peter in Janez. Zanimiva druščina. Marija Magdalena, ki je bila prva pri grobu, je žena, iz katere je Jezus izgnal sedem hudih duhov. Tam sta še apostol Peter, ki je Jezusa trikrat zatajil in učenec, ki ga je Jezus posebej ljubil.

Za cvetno nedeljo je danes še v drugo pred nami poročilo o Jezusovem trpljenju. Nevarno je, da se na trpljenje drugega navadimo. Tako nam postane tudi Jezusova smrt nekaj že znanega in se nas ne dotakne. Ko sem te dni zaradi bolezni nekaj časa počival, sem si še enkrat pogledal film Jezusov pasijon režiserja Mela Gibsona. Grozno je, kako lahko človek posurovi. Kakega sovraštva smo ljudje sposobni?! Kako nečloveški smo lahko?! Prav tako noro pa je, da Bog takšno trpljenje sprejme, čeprav bi ga lahko s svojo močjo preprečil. Skušajmo si predstavljati zverinsko bičanje, ki mu ni konca. Za vsak udarec se je moral Jezus odločiti, da ne bo udaril nazaj. Pomislimo na brezštevilne izraze poniževanja, ki so deževali iz naščuvane množice, s strani vodilnih in vojakov. Jezus je vse tiho prenašal.  

Nas vsak udarec boli in že 'tulimo'. Vsaka žalitev je pretežka in iščemo pravico ter zadoščenje. Vemo, da nismo nedolžni kakor Bog in vendar se vedno znova upiramo trpljenju in bolečini. Kaj nam Jezus s sprejemanjem trpljenja in krivice sporoča? Kaj je dosegel? Mar ni takšno trpljenje nesmisel? Čemu trpljenje? To je vedno znova vprašanje za vsakega od nas.

Izbiramo življenje ali smrt

Pred nami je sramotna obsodba Jezusa, strašno mučenje in smrt na križu. Bog, ki je postal človek, da bi po njem našli enega Očeta in postali med seboj bratje in sestre, umira na križu kot suženj. Tisti, ki se je zavzel za vsakega na rob družbe odrinjenega človeka, umira izven mesta na sramotnem križu. Povzdignjen je na križ v opomin vsem.

On, ki je prišel, da izpriča resnico, ni bil vreden, da bi mu vsaj sodili tako, kot se spodobi. Za obsodbo je zadoščala nahujskana množica. Ne da bi ugotovili krivdo, so ga zverinsko mučili in ubili.

On, ki nosi svet v rokah, se je prepustil na milost in nemilost človeški zlobi. Bog, ki življenje daje in ga ohranja, se je prepustil človeški pokvarjenosti, ki je raje izbrala razbojnika kot Odrešenika, smrt kot življenje.

Težko je razumeti, zakaj Bog to vedno znova dopušča. Zakaj dopušča, da se preliva nedolžna kri?! Kako in zakaj se to zgodi, pa lahko razumemo, če pogledamo na evangelije zadnjih postnih nedelj. V njih vidimo, kakšen pogled ima Jezus na greh in k čemu nas vabi.

Tri nedelje nazaj je svaril tiste, ki so se zgražali nad onimi, ki so umrli v nesreči s stolpom v Siloi. Vabil nas je k spreobrnjenju, naj ne kažemo s prstom na druge, ampak se spreobrnemo, sicer bomo enako pokončani. S priliko o izgubljenem sinu je odgovarjal farizejem, ki so se zgražali, da je z grešniki. Svaril nas je pred napuhom in tem, da bi se imeli za boljše o drugih. Preteklo nedeljo pa je s svojo držo do prostitutke pokazal, da smo vsi grešni in potrebni odpuščanja.

Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,3-11)

Ni vprašanje greh, ampak dejavna ljubezen

Današnji evangelij je že tretji po vrsti, ki ga Jezus nameni tistim, ki so se imeli za pravične in so prezirali druge. Spomnimo se odlomka tretje postne nedelje, ko so Jezusu nekateri očitno z užitkom pripovedovali o onih, ki se je nanje podrl stolp v Siloi ter tistih, ki jih je pobil Pilat. Jezus jih opozarja, da ni samo po sebi umevno, da se njim samim ne zgodi še kaj hujšega. Če se ne bodo spreobrnili,  bodo enako pokončani. Prejšnjo nedeljo smo poslušali, kako je Jezus tistim, ki so se zgražali, da je s cestninarji in grešniki, povedal priliko o dobrem očetu in dveh sinovih. Zanj je bil izgubljen starejši sin, ki je bil zagrenjen, ker ni prepoznal ne dobrote očeta ne veselja ob darovih domače hiše.

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.

Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-3.11-32)

V čem naj bi posnemali mlajšega sina?

Priliko o izgubljenem sinu, ki jo vsi dobro poznamo in smo jo pravkar slišali, je Jezus povedal farizejem in pismoukom, ki so godrnjali nad njim in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Pričakovali bi, da bo bolj jasen. Zakaj bi Jezus postavljal za zgled mlajšega sina, ki je z razuzdanim življenjem zapravil vse imetje? Glede greha je bil vedno zelo dosleden. Saj poznamo njegove besede: »Če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.« Greh je Jezus vedno grajal, ni pa se zavrtel okrog njega. Ko so mu pripeljali ženo zasačeno pri prešuštvovanju, je navzočim rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)

Zgražanje ali spreobrnjenje

Jezus se srečuje z govoricami o aktualnih dogodkih. Pilat je bil zelo krut vladar in je vsako upiranje hitro zatrl z vojsko. Očitno je bil v zraku dogodek, ko je Jude še posebej ponižal s tem, da jih je pobil, medtem ko so darovali Bogu. Mešanje krvi daritve in človeške krvi pa je bilo zanje še dodatno pohujšanje.