Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)
Dragi bratje in sestre, vesel sem, da smo navsezgodaj zbrani ob praznem božjem grobu, tako kot so ob njem stali Marija Magdalena, Simon Peter in Janez. Zanimiva druščina. Marija Magdalena, ki je bila prva pri grobu, je žena, iz katere je Jezus izgnal sedem hudih duhov. Tam sta še apostol Peter, ki je Jezusa trikrat zatajil in učenec, ki ga je Jezus posebej ljubil.
Kaj so videli? Prazen grob in povoje na tleh. Ni jih težko razumeti, da so se ob tem čudili. Zagotovo so jim pred oči stopali grozljivi prizori, ki so se zgodili le dober dan pred tem. V ušesih jim je še odmeval grozljivi: »Križaj ga!« pa udarci kladiva in nazadnje Jezusove besede: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Jezusovo trpljenje je trajalo in trajalo. Hrupna množica, gora nasilja, dovršeno izpeljana in zaključena afera. Jezus, ki se je 'delal' Boga, ki je kršil soboto in se družil z grešniki, je moral umreti. Nastopile so vse potrebne veličine takratne družbe: veliki duhovniki in farizeji, Herod in Pilat, vojska … Vse je bilo na nogah, ko je bilo potrebno uničiti njihovega prijatelja in učitelja Jezusa. Učenci so v tistem trenutku uspeli le malo doumeti, v njih pa je tlelo upanje, da zlo in smrt nimata zadnje besede v življenju.
Kako naj ubogi učenci ob praznem grobu razumejo, kaj se dejansko dogaja? Igra nasilja in zla je bila mogočna! Danes pa je pred njimi le tiho jutro. Temno je še in pred njimi le prazen grob. In vendar jim nekaj govori, da v globini ne morejo, da ne bi verovali. Nekaj jim pravi, da Učitelja ni mogoče izbrisati iz njihovega življenja. A zakaj ga ni? Zakaj bi se skrival? Zakaj ni pokazal moči na veliki petek? Zakaj je tudi to jutro tako tiho? Zakaj?
Jezus se je po vstajenju nekaterim pokazal, a danes o tem nismo slišali. Prikazal se je najprej Mariji Magdaleni, potem ženam, Petru, učencema na poti v Emavs, pa učencem in nato tudi Tomažu itd. Vse skupaj je bilo tiho vstopanje v življenja posameznikov. Brez hrupa. Nobenega teatra, nobenih avtoritet in oblasti. Zakaj?
To je skrivnost življenja in ljubezni! Kakšen hrup je ustvarjalo zlo, ko so umorili Jezusa! Zlo si vedno domišlja, da zmaguje. A realnost, čeprav kruta je takšna: ubili so enega, a iz enega je zrasla množica vernih, ki jih je Umorjeni in Vstali v najrazličnejših stiskah dvigal in nas dviga tudi danes.
Pravzaprav je v življenju vse tako naravnano. Pomislimo na požar, ki je grozil tudi temu svetišču na tem hribu. Kakšen hrup je ustvaril ogenj, za njim dim, saje in pepel. V tistem trenutku se je zdelo vse uničeno. Življenje pa ostaja nepremagljivo. Spet raste, sicer počasi, a v tihoti se bo ponovno vse postavilo na svoje mesto. Pomislimo, kakšen hrup zažene vihar, ki podre na tla drevo. A drevo raste v popolni tišini. Ko divjajo vojne, spet hrup. Ko raste novo življenje, ko si mnogo ljudi prizadeva za ljubezen, ostaja vse v molku in tihoti.
Dragi bratje in sestre, v današnjem jutru vidim povabilo, da se vračamo v tihoto velikonočnega jutra skozi vse leto. Prepričan sem, da vsi doživljamo bolečino razočaranj, porazov, nemoči. Neredko se zdi, da zlo zmaguje. Vedno je glasnejše od dobrega, zato se zdi, da je tudi močnejše. A prav velikonočno jutro nam govori, da ni tako. Res je, da je zlo bolj glasno, a ni bolj močno. Res se včasih zdi, da je vse uničeno, a ni tako. Bog, gospodar življenja in ljubezni nam danes posebej govori, da deluje tiho, a z izredno močjo. On je neustavljivi, On je življenje samo!
Da bi mogli sprejemati to skrivnost življenja in ljubezni, pa nam to jutro sporoča:
Dragi bratje in sestre, želim vam veselo veliko noč. Gospod je vstal, čeprav vidimo pogosto le prazen grob. On je z nami, čeprav pogosto govori neslišno, zlo pa se šopiri. Iščimo Ga v tihoti, povezani s svojimi brati in sestrami!
