Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.
Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.
Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjić rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« (Jn 21,1-19)
Tretja velikonočna nedelja je že. Pričakovali bi, da nam bodo evangeljski odlomki prinašali vedno večje navdušenje učencev nad vstajenjem, a ni tako. V evangeliju smo srečali apostola Petra, ki se je vrnil k mrežam, od katerih ga je Jezus potegnil na začetku njegovega delovanja. Zanimivo, da se Jezus Petru tudi tokrat približa na isti način. Tako kot mu je prvič rekel, naj vrže mreže za lov, mu naroča tudi v drugo.
Spomnimo se prvega srečanja. Učenci so vso noč lovili. Bili so utrujeni. Ničesar niso ujeli. Za Jezusom je pritiskala množica, zato se je umaknil prav v Petrov čoln, da je iz njega govoril. Ko je končal, je Petru naročil: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov.« Apostolov odziv je bil zelo neposreden in iskren. Ni bil ravno navdušen nad Jezusovo idejo, vendar mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Najbrž je Peter hotel poudariti, da se mu po eni strani zdi nesmiselno, saj ve, kako se lovi; na drugi strani pa je videl Jezusovo modrost, ko je učil množice, zato je nekaj dal na njegovo besedo. Ob obilnem ulovu se je počutil grešnega. Jezus pa ga je povabil, naj odslej lovi ljudi.
Po Jezusovem vstajenju vidimo učence spet pri ribolovu. Tudi tokrat niso nič ujeli. Na obali srečajo neznanca, ki jih sprašuje, če imajo kaj jesti. Kot bi jih s tem vprašanjem dražil. Kljub temu da ga niso prepoznali, so mu prisluhnili. Njegove besede: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli,« so vzeli zares. Šele ko so vrgli mrežo in se je napolnila z ribami, so v njem prepoznali Jezusa.
Preseneča me, da so apostoli sledili neznancu. Kako to, da so ga vzeli za res? Zdi se, da nas Jezus tokrat vabi, da njegovo vero v nas, o kateri smo govorili preteklo nedeljo, nadgradimo z zaupanjem v človeka. Kot bi hotel reči: »Če boste zaupali in gradili zaupne odnose, boste 'ujeli', kar iščete.« Kljub temu da Peter s tem, ko je šel loviti ribe, ne kaže da bi ga odnos z Jezusom spremenil, pa je njegova drža do neznanca drugačna. Zdi se, da se je ob Jezusu naučil tvegati stopati v odnose.
Ta dva prizora o ribolovu sta duhovna podoba našega življenja. Tudi mi živimo med nočnim naporom in praznimi mrežami. Pogosto ne prepoznamo Jezusa, ki stoji na obali naših vsakdanov. A On vztraja in nas kliče. Verjame v nas, tudi ko mi ne verjamemo vase. Vabi nas, da najprej zaupamo Njemu. Zaupanje ni čustvo – je odločitev, da vržemo mrežo, ker to reče On; je pogum, da ostanemo v odnosu in ne bežimo.
Resnično zaupanje v Boga nujno vodi v zaupanje v človeka. Ne gre za slepo naivnost, ampak za odločitev, da nekoga ne 'odpišemo', četudi nas je razočaral, ni bil zanesljiv in njegove mreže ostajajo prazne. Ker vemo, da nismo ljubljeni zaradi uspeha, ampak ker nas Bog ljubi, kakršni smo, nas vabi, da zaupamo bližnjim in stopamo v zaupne odnose.
Zaupati Bogu je pogosto lažje kot zaupati človeku. Bog je popoln, zvest in svet, ljudje pa smo polni pomanjkljivosti, nezanesljivi in grešni. Zato bližnje pogosto 'odpišemo'. Mislimo si: »Nič več se ne da.« A če zaupamo Bogu, potem moramo verjeti tudi v njegovo moč, da v tem človeku še vedno deluje, da v tej osebi še vedno kliče, da tudi njemu pravi: »Vrzite mreže še enkrat.« Kljub temu da bližnji spet pade, se spet zlaže, spet razočara, nas Bog vabi, da ohranjamo vero v človeka in gradimo zaupen odnos.
Zaupati človeku pa ne pomeni slepo verjeti vanj. Pomeni:
Ko Peter trikrat zataji Jezusa, ga ne graja. Vpraša ga: »Ali me ljubiš?« Ne reče mu: »Ali mi lahko končno nekaj dokažeš?« ampak: »Ali hočeš biti z mano?« Zaupen odnos z Bogom nas preprosto vabi v vero v človeka, ker:
Jezus učence ob vstajenju pošilja v svet z izrednim zaupanjem. Danes pa nas vabi, da gradimo zaupne odnose med seboj. Ne obupajmo drug nad drugim, pustimo si priti blizu, da se nas dotakneta tako Bog kot naš bližnji. Naj bo tudi naš odgovor Bogu in bližnjemu, kakor Petrov: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«
