Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«
Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31
Ob velikonočnih praznikih imam občutek, da praznujemo nekaj, česar nam velikonočno jutro ni prineslo. Jezus je vstal, to ni dvoma. V tem smislu je naše praznovanje gotovo in pravo. A zdi se, da praznujemo vero, ki je ena sama gotovost in jasnost, o čemer pa velikonočni dogodki ne govorijo. Nasprotno, vse je velika skrivnost in učenci so pred goro nerešenih vprašanj.
Danes smo slišali, kako se je Jezus prikazal učencem, ko so bili zaprti v strahu pred Judi. Bilo jih je strah. Nobene moči jim velika noč še ni vlila. Niti vere niso v sebi imeli, da je Gospod vstal in premagal greh in smrt. Ko se je Jezus prikazal, jih je pozdravil: »Mir vam bodi.« Pozdrav je zelo razumljiv – zaradi navade, ki so jo imeli Judje, da so se tako pozdravljali, pa tudi zaradi strahu, ki so ga v sebi nosili. Nadaljevanje pa je nekoliko bolj nenavadno. Jezus učence, ki so še vedno v strahu zaradi njegovega trpljenja in vseh dogodkov velikega petka, pošilja v svet oznanjat, kaj se je zgodilo. Še več, naroči jim, naj prinašajo tudi odpuščanje grehov.
Kako naj učenci to naročilo izpolnijo? Ali ne bi od Jezusa pričakovali, da jim bo dal jasna navodila, kako in kaj naj oznanjajo, kako naj gledajo na njegovo smrt in vstajenje itd.? Tu je tudi naročilo, naj odpuščajo grehe, nekaterim pa jih zadržijo. Tudi glede greha ni nobenih navodil. Kako naj to počnejo?
Učenci so lahko v prvi vrsti zbegani. Kaj Jezus s takšno držo sporoča? Zaradi pomanjkljivih navodil in teže nalog, bi se lahko jezili, da jih ima za norca. Dal jim je sicer tudi pomoč v Svetem Duhu, a tudi ta jim doslej ni bila poznana. Kaj lahko razumemo iz takšne Jezusove drže?
Prvo, kar lahko ob Jezusovi drži do učencev rečemo je, da Jezus neverjetno verjame in zaupa v človeka. Učenci, ki so ga zapustili v trpljenju, Peter, ki ga je celo zatajil, bodo sedaj tisti, ki bodo oznanjali, kdo On je in k čemu vabi ljudi. Kljub temu da lahko pričakuje, da bo v zgodovini Cerkve, ki jo je ustanovil, pogosto marsikaj narobe, daje oznanilo o sebi v roke človeku. Daje nam v roke oznanjevanje, ki mu niti nismo kos.
Drugo kar preseneča je, da ne daje nobenih jasnih navodil o oznanilu oz. kako naj grehe odpuščajo in kako naj jih zadržijo. Za njimi je le triletno potovanje z Jezusom in opazovanje njegovega življenja. V rokah nimajo nobenih zapiskov, kaj šele posnetkov Jezusovih besed in dejanj 😊. Zakaj jih vsaj malo ne usmeri? Tudi pri tem je poudarjeno njegovo neverjetno zaupanje v človeka. Hkrati pa, če se nekoliko ustavimo, bi z navodili, kako naj kaj delajo, vse skrčili na nekaj pravil. On pa očitno hoče, da med ljudi prinesejo Njegovo življenje, pogled in delovanje.
Tretje kar preseneča, pa je potrpežljivo pojasnilo nevernemu Tomažu. Tomaž se ga lahko celo dotakne, da bo zmogel verovati. Poleg te izredne bližine, hvali tiste, ki bomo zmogli verovati, ne da bi videli in otipali.
Kljub megli velikonočnih dogodkov, gori negotovosti, v kateri učenci živijo, nas velikonočno dogajanje lahko navdaja s pogumom in veseljem. Jezus verjame v nas, tako kot je verjel v grešne in nepopolne učence. Zaupa nam in želi, da verjamemo, da smo v svoji nepopolnosti, takšni kot smo, dragoceni v njegovih očeh. Kljub naši nevednosti pričakuje, da ga bomo oznanili svetu. Ni nam dal jasnih navodil, ker želi, da njegovo življenje vedno znova premišljujemo in se k Njemu vračamo. Želi, da je naša vera neprestano srečevanje z njim in ne skupek pravil in navad. Kakor s Tomažem, se želi srečevati tudi z nami. Mogoče ne tako v živo kot nekdaj, ampak po molitvi in zakramentih. Pri vsaki sveti maši kaže svoje rane, da bi ga mogli razumeti in verovati vanj.
Nenazadnje je Jezusova drža povabilo, naj bomo takšni tudi do 'bratov in sester'. Če Bog ne obupa nad nami, naj tudi mi ne obupujemo nad seboj in svojimi bližnjimi.
