Za cvetno nedeljo je danes še v drugo pred nami poročilo o Jezusovem trpljenju. Nevarno je, da se na trpljenje drugega navadimo. Tako nam postane tudi Jezusova smrt nekaj že znanega in se nas ne dotakne. Ko sem te dni zaradi bolezni nekaj časa počival, sem si še enkrat pogledal film Jezusov pasijon režiserja Mela Gibsona. Grozno je, kako lahko človek posurovi. Kakega sovraštva smo ljudje sposobni?! Kako nečloveški smo lahko?! Prav tako noro pa je, da Bog takšno trpljenje sprejme, čeprav bi ga lahko s svojo močjo preprečil. Skušajmo si predstavljati zverinsko bičanje, ki mu ni konca. Za vsak udarec se je moral Jezus odločiti, da ne bo udaril nazaj. Pomislimo na brezštevilne izraze poniževanja, ki so deževali iz naščuvane množice, s strani vodilnih in vojakov. Jezus je vse tiho prenašal.
Nas vsak udarec boli in že 'tulimo'. Vsaka žalitev je pretežka in iščemo pravico ter zadoščenje. Vemo, da nismo nedolžni kakor Bog in vendar se vedno znova upiramo trpljenju in bolečini. Kaj nam Jezus s sprejemanjem trpljenja in krivice sporoča? Kaj je dosegel? Mar ni takšno trpljenje nesmisel? Čemu trpljenje? To je vedno znova vprašanje za vsakega od nas.
Vrnimo se k pasijonu, ki smo mu ravnokar prisluhnili. Spomnimo se, s čim se je začel. Četa vojakov in služabniki velikih duhovnikov ter farizejev so prišli v vrt Getsemani. Jezus jih je vprašal, koga iščejo in jim odgovoril: »Jaz sem.« To jim je povedal dvakrat. Ko Jezusa zvežejo in odpeljejo, pa se pripoved nadaljuje z drugo osebo. Pred nas stopi Peter, ki kot vedno skuša biti ob Jezusu prvi. A tokrat ga to stane več kot običajno. Nekateri ga prepoznajo in zatrjujejo, da je eden izmed Jezusovih učencev, nekdo pa ga celo prepozna kot enega izmed tistih, ki je bil z Jezusom v vrtu Getsemani. Peter se znajde v nerodnem položaju. Iz zagate se reši s preprostim odgovorom: 'Nisem'.
Čeprav se drama Jezusovega trpljenja ne odvija v prvi vrsti med Njim in Petrom, pa mi daje Petrov odgovor misliti. Saj nam je jasno, zakaj je Peter Jezusa zatajil? Bal se je posledic, bal se je križa, skušal je zbežati pred trpljenjem. Ker Peter ni premagal strahu pred križem, pred posledicami, je moral zatajiti samega sebe! Mar ni to eno najbolj znanih vprašanj človekovega bivanja, ki ga je Shakespeare ubesedil v tragediji o danskemu princu Hamletu? »Biti ali ne biti, to je sedaj vprašanje.« Če je Hamlet, ko mu je postalo življenje neznosno, razmišljal o tem, ali naj živi ali umre, pa je pred nami vprašanje, ali lahko smo, če teže življenja ne sprejmemo nase. Gre za vprašanje, ali v strahu in na begu pred trpljenjem ne izgubimo sebe, tj. umremo?
Jezus je svoj Jaz sem, svoj 'Biti' pravzaprav zelo jasno utemeljil pred Pilatom. Ko ga je ta ponovno vprašal: »Torej si vendarle kralj,« mu je odgovóril, »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem se rodil in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« 'Biti' je bistvo Jezusovega in tudi našega obstoja, bivanja na sploh, pomeni biti zvest resnici. Takoj ko svoje življenje prilagajamo okoliščinam, sami sebe izgubimo. Tako Peter ni bil več to, kar je v resnici bil. Zakaj? Ker se je bal posledic. V življenju se je še večkrat spopadal s strahom in zvestobo Resnici, vendar se je vedno bolj zavedal, da je samo v Resnici smisel njegovega življenja. Ker je hotel ostati zvest, ker je vedel, da 'ne biti', pomeni duhovno smrt, pa ga je čakal enak konec, kot ga je doživel njegov učitelj; končal je na križu.
'Biti ali ne biti' je torej vprašanje, ki se nam vedno postavlja ob trpljenju. Jezus je popolnoma zvest sebi, On preprosto je, je tisti, ki se je predstavil že Mojzesu v gorečem grmu kot Jaz sem, ki sem. Torej je veliki petek, v katerem Jezus pred nas postavlja skrivnost neznosnega križa, vprašanje naše zvestobe sebi; odgovornosti poslanstvu, ki nam je zaupano; dostojanstvu, ki ga lahko le z zvestobo resnici ohranimo. Ker hoče Jezus svoje poslanstvo izpolniti, sprejema križ. Kot človek je med nami in nosi križ, da nam pokaže, da lahko samo s križem ostajamo zvesti sebi. Kot Bog pa nosi križ, da bi v neskončni ljubezni pomagal nositi vsem težo zvestobe Resnici, da bi z njim resnično mogli 'Biti', biti to, v kar smo poklicani.
Naj nas Jezusov zgled opogumlja v življenju, da bomo med Biti in ne biti, vedno izbrali Biti, da bomo zvesti sebi, hkrati pa Njemu pomagali soodreševati svet.
