Praznovanje se je pričelo v petek s postom in večernim križevim potom po poti na Grad. V soboto zvečer je sveto mašo daroval lazarist dr. Peter Žakelj.
V pridigi je izzval vprašanje, kako Cerkev danes skrbi za uboge: »Zadnja leta se veliko govori, da so ubogi pot Cerkve in da bomo lahko živa Cerkev le, če bomo blizu najbolj obrobnim. Vprašajmo se, ali se zavedamo, da je temeljno poslanstvo vsakega izmed nas, da pomagamo bližnjemu? Mogoče se na prvi pogled zdi, da danes ni veliko revščine, saj živimo v blagostanju. Če se le malo ustavimo, pa je seznam zelo dolg: množica otrok je nemočna med razbito družino in zahtevnim šolskim sistemom; mnogo mladih se izgublja v nesmislu in zapada v različne omame od virtualnega sveta do drog; družine razpadajo, vedno več je potreb po rejništvu, vzgojni zavodi in druge ustanove pa so nemočni; mnogi starejši nimajo nikogar, ki bi se jim približal in jim pomagal, ko niso več kos zahtevam sveta; mnogo bolnih po odpustu iz bolnišnice nima nikogar, ki bi poskrbel zanje … Še in še bi lahko naštevali. Ali nas svet prepozna kot Kristusove učence, ki kakor on poskrbijo najprej za najbolj uboge?« Pridigo je mašnik zaključil s spodbudo, da bi si v jubilejnem letu prizadevali, da bi naša spoznanja prešla v dejanja ter da bi tudi za nas veljajo, kar so govorili o prvih kristjanih: »Poglejte, kako se ljubijo med seboj!« in »Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.«
Gospod Žakelj je tudi predstavil mednarodni logotip, ki je nastal ob jubileju lazaristov. V središče je postavljeno rdeče srce, ki ga obdaja krivulja. To skupaj predstavlja črki CM, ki sta kratica Misijonske družbe – lazaristov (lat. Congregatio Missionis). Srce predstavlja Kristusa v služenju. Krivulje, ki se dvigajo nad njim, pa ustvarjajo podobo plamena, ki gori iz Njega. Simbolika govori o ustanovitelju Misijonske družbe, sv. Vincenciju Pavelskemu, ki je posnemal Kristusa v služenju najbolj obrobnim. Jubilejno leto je povabilo, da tudi mi posnemamo Kristusa v služenju ubogim. Na simboliko je ob prazniku spominjala tudi okrasitev svetišča.
Po sveti maši je bila procesija z lučkami in petimi litanijami, nato pa molitveno bdenje ob kipu Žalostne Matere božje. Molitev so oblikovale družine z otroki, zakonski pari, študentje in mladi, ki živijo in se zbirajo na Mirenskem Gradu, člani župnijske Karitas iz Branika, molitvena skupina iz župnije Šempeter, člani Zahvalne molitvene skupine, člani Delavnice molitve in življenja, Marijine sestre, sestre usmiljenke, prostovoljci in zaposleni iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, skupnost lazaristov ter skupnost Betlehem.
V nedeljo popoldan je slovesno sveto mašo daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres. Poudaril je, da resnična človekova veličina ni v statusu in »stolčkih«, temveč v nesebičnem služenju božjemu kraljestvu in bližnjim. V očeh tega sveta to pogosto ne šteje veliko, pomembno pa je v božjih očeh. Nesebičnemu služenju iz ljubezni se tako na dolgi rok ne more upreti nobena sebična in ošabna posvetna ideologija in oblast, ki se z njo napaja. Tako je tudi sv. Vincencij Pavelski pred 400 leti ustanovil Misijonsko družbo prav z namenom, da bi v Francoski kraljevini zapuščenim oznanjal krščansko vero in upanje ter jim z dobrodelnimi podvigi pomagal do vsaj malo človekovega dostojanstva: »Oznanjati božjo ljubezen z besedo in dejanjem, z naukom in zgledom je edina pot, ki pelje v božje kraljestvo in je edina prihodnost človeštva.«
Ob tej priložnosti so na Mirenskem Gradu odprli razstavo fotografij z gesli na temo božje besede. Te so med mladimi nastajale skozi celo leto ob premišljevanju nedeljskih evangelijev ter prebiranju pridig lazarista Petra Žaklja. Evangelij in pridiga s fotografijo sta namreč vsako nedeljo objavljena tudi na spletni strani duhovnega središča Mirenski Grad.
Po nedeljski maši so se romarji lahko okrepčali in se ob prijetnem druženju zadržali pred svetiščem.
Letošnja kvatrnica nas torej vabi k posnemanju Kristusa še posebej v služenju, ki se začne med najbližjimi, nadaljevati pa se mora med obrobnimi. Naj bo naš odgovor na stiske ljudi čimbolj ustvarjalen ter vedno v občestvu z drugimi.