Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)
S tokratnim praznovanjem kvatrnice, ki jo že nekaj let obhajamo kot prošnjo za prenovo Cerkve na slovenskem, bomo na Gradu vstopili tudi v jubilejno leto Misijonske družbe. Prihodnje leto bo obhajala 400 letnico ustanovitve. Tako se bo našemu praznovanju pridružil tudi lik svetega Vincencija Pavelskega.
Ob tem jubileju je nastal mednarodni logotip . Njegova simbolika krasi našo cerkev . Na njem vidimo srce . Obdaja ga redeča krivulja, ki skupaj s srcem ustvarja znak CM tj. kratica naše družbe – latinsko Congregatio Missionis. Na vrhu je plamen . Simbolika je preprosta in jasna. Srce predstavlja Kristusa v služenju. Vse črte sledijo srcu, tj. Kristusu, kakor ga želimo posnemati tudi vsi, ki mu sledimo. Znak tako govori o Vincenciju, ki mu je bilo temeljno posnemanje Kristusa v služenju najbolj obrobnemu.
Vsako leto ob praznovanju kvatrnice posebej razmišljamo, v čem se naj prenavljamo. Vincencij Pavelski nam je skupaj z Marijo čudovit zgled žive vere, ki se odraža v posnemanju Kristusa v služenju.
Vincencij nam je blizu tudi v naših tavanjih. Dolgo časa si je želel predvsem dobre službe in lagodnega življenja. Ko pa se je srečal s svojo nemočjo in revščino v svetu, je odkril globlji smisel življenja. Svoje poslanstvo je začel odkrivati ob Kristusu, ki je s prerokom Izaijem zase rekel, da je poslan, da oznanja blagovest ubogim. Ta misel je postala njegovo vodilo in vodilo misijonske družbe.
Prizadeval se je odzvati na vsakršno stisko svojega časa. Pomagal je preprostemu neukemu kmečkemu ljudstvu in prav tako slabo izobraženim duhovnikom . Videl je materialno revščino, ki jo je ustvarjala družba in dolgotrajne vojne. Pomagal je slabo oskrbljenim v bolnišnicah in zbiral najdenčke . Odzval se je na stisko zapornikov po zaporih in na prisilnem delu na galejah.
Podoben zgled najdemo v Mariji. Ona je živela iz posnemanja Boga v njegovi ljubezni. Takoj po oznanjevanju je pohitela na obisk k teti Elizabeti, da bi ji pomagala v njeni nosečnosti. Prva je opazila stisko na svatbi , da vina primanjkuje in je prosila Sina, naj kaj stori. Tudi pod križem jo vidimo, kako je podpirala Sina v trpljenju. Njeno služenje se ni končalo pod križem. Nadaljevala ga je v spremljanju apostolov pri ustanovitvi Cerkve. Jezus je bil zanjo živ najprej po ljubezni, ki jo je napolnjevala, nato po ljubezni, s katero je služila bližnjim.
Zadnja leta se veliko govori, da so ubogi pot Cerkve, da bomo lahko živa Cerkev le, če bomo blizu najbolj obrobnim. Današnji praznik je spodbuden, da se vprašamo najprej, ali čutimo, da je temeljno poslanstvo vsakega izmed nas, da pomagamo bližnjemu? Mogoče se na prvi pogled zdi, da danes ni toliko revščine, ker živimo v blagostanju. A seznam ne bo krajši, če se le malo ustavimo:
Še in še bi lahko naštevali. Ali nas svet prepozna kot Kristusove učence, ki kakor on poskrbijo najprej za najboljšo uboge? Vincencijev in Marijin zgled skrbi za bližnjega nas vabita, da ju posnemamo. Za prve kristjane so rekli: Poglejte, kako se ljubijo med seboj! in Nobenega ubogega ni bilo med njimi. Naj bo tokrat prav to vodilo naše osebne in skupne prenove.
Ustavimo se še malo ob logotipu. Mogoče bi pričakovali, da se bo srce nadaljevalo v istih oblikah, da bo le raslo, pa ne. Posnemanje Kristusa ne pomeni, vrteti se okrog Kristusove podobe . Iz podobe srca gori plamen. Tako naj bi naše posnemanje Kristusa prineslo v svet ogenj ljubezni . Zdi pa se, da se kristjani pogosto vrtimo okoli sebe, namesto da bi iz spoznanj prešli v delovanje.
In še nekaj. Vincencij je v služenju spoznal, da vsega sam ne zmore. Zato je vzpostavil različne skupine za pomoč. Po njem je nastala poleg misijonske družbe, še družba sester usmiljenk in mnoge druge. Večina od nas ni poklicana, da ustanovi nove organizacije, poklicani pa smo, da delujemo skupaj. Tudi Marija se ni zaprla vase, ampak je delovala z apostoli.
Letošnja kvatrnica nas torej vabi k posnemanju Kristusa, še posebej v služenju. Gotovo se to služenje začne med nami, med najbližjimi. Potem pa se mora nadaljevati med obrobnimi. Naj bo naše služenje čimbolj ustvarjalno, hkrati pa vedno v občestvu z drugimi. Amen.
