Spodbude in nagovori papeža Frančiška

Naomi je rekla svojima snahama: »Pojdita, vrnita se vsaka v hišo svoje matere!« [...] Ruta pa je rekla: »Ne sili me, naj te zapustim in odidem od tebe. Kamor pojdeš ti, pojdem jaz; kjer boš prenočevala ti, bom prenočevala jaz; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog. Kjer boš ti umrla, bom umrla jaz in tam bom pokopana.« (Rut 1,8.16-17)

»V prvem berilu in evangeliju vidimo dve podobni dejanji: duhovnik Ezra dvigne knjigo Božje postave, jo odpre in jo oznani pred vsem ljudstvom; Jezus v nazareški shodnici odpre zvitek Svetega pisma in pred vsemi prebere odlomek iz preroka Izaija. To sta dva prizora, ki nam sporočata temeljno stvarnost: v središču življenja svetega Božjega ljudstva in poti vere nismo mi, s svojimi besedami. V središču je Bog s svojo Besedo.

»Kdor spoštuje očeta, bo dosegel odpuščanje grehov, zbira zaklad, kdor slavi svojo mater. Kdor spoštuje očeta, bo vesel lastnih otrok, na dan svoje molitve bo uslišan. Kdor slavi očeta, bo dolgo živel, kdor uboga Gospoda, bo svoji materi dal počitek; […] Sin, zavzemi se za očeta na njegova stara leta, nikar ga ne žali v njegovem življenju. Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, ko si na višku svoje moči. […] Kakor bogokletnik je, kdor zapusti očeta, preklet od Gospoda je, kdor razsrdi svojo mater.« (Sir 3,3-6.12-13.16)

Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč!   Jezus, Križani, je vstal! Prihaja med tiste, ki ga objokujejo, zaprti v hiši, polni strahu in stiske. Prihaja mednje in jim reče: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Pokaže rane na rokah in nogah, rano na prsni strani: ni privid, je prav on, isti Jezus, ki je umrl na križu in je bil v grobu. Pred nejevernimi pogledi učencev ponovi: »Mir vam bodi!« (21).

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Dnevi velikonočne osmine so kot en sam dan, v katerem se podaljšuje veselje vstajenja. Tako nam evangelij današnjega bogoslužja še naprej pripoveduje o Vstalem, o njegovem prikazanju ženam, ki sta se odpravili h grobu (prim. Mt 28,8-15). Jezus jima gre naproti in ju pozdravi; potem jima reče dve stvari, za katere bi bilo dobro, da bi ju tudi mi sprejeli kot velikonočni dar, dva Gospodova nasveta kot velikonočni dar.

»Veliko pisateljev je poveličevalo lepoto z zvezdami razsvetljenih noči. Noči vojne pa brazdajo svetleče sledi smrt. V tej noči, bratje in sestre, dovolimo, da nas evangeljske žene primejo za roko, da bi z njimi odkrili vzhajanje Božje luči, ki sveti v temi sveta. Ko se je tema redčila in so se brez hrupa pokazale prve luči zore, so se te žene odpravile h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo. Tam so doživele pretresljivo izkušnjo: najprej so odkrile, da je grob prazen; nato vidijo dve postavi v bleščečih oblačilih, ki jim povesta, da je Jezus vstal; takoj tečejo novico oznanit drugim učencem (prim. Lk 24,1-10). Vidijo, slišijo, oznanjajo: s temi tremi dejanji tudi mi vstopimo v Gospodovo veliko noč.

Biti duhovniki je milost »V berilu iz preroka Izaija, ki smo ga poslušali, Gospod daje obljubo, ki je polna upanja, ki se nas zelo dotika: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga vam bodo rekli. […] Zvesto jim bom dal njihovo plačilo, sklenil bom z njimi večno zavezo« (61,6.8). Biti duhovniki je, dragi bratje, milost. Zelo velika milost, ki ni v prvi vrsti milost za nas, ampak za ljudi; in za naše ljudstvo je velik dar dejstvo, da Gospod sredi svoje črede izbere nekatere, ki bi skrbeli za njegove ovce na njim lasten način, kot očetje in pastirji. Gospod sam je tisti, ki izplača duhovnikovo plačo: »Zvesto jim bom dal njihovo plačilo.« (Iz 61,8) In vemo, da je On dober plačnik, čeprav ima svoje posebnosti, kot je, da najprej plača zadnjim in potem prvim: to je v njegovem slogu.

Tisti čas je Jezus rekel: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14,27)

Odpev človeštva: »Reši sam sebe« »Na Kalvariji dve miselnosti trčita druga ob drugo. V evangeliju se besede križanega Jezusa zoperstavijo besedam tistih, ki so ga križali. Ti ponavljajo odpev: »Reši sam sebe.« To pravijo voditelji: »Naj reši sam sebe, če je res izvoljeni Božji Maziljenec.« (Lk 23,35) Vojaki poudarijo: »Če si ti judovski kralj, reši sam sebe.« (v. 37) In nazadnje, tudi eden od hudodelcev, ki je poslušal, ponovi misel: »Ali nisi ti Kristus? Reši sam sebe!« (v. 39) Rešiti same sebe, poskrbeti zase, misliti nase; ne na druge, ampak samo na lastno zdravje, na lasten uspeh, na lastne interese; na imetje, na oblast in na izgled. Reši sam sebe: to je odpev človeštva, ki je križalo Gospoda. Zamislimo se. 

»Ko smo se tako rešili, smo izvedeli, da se otok imenuje Malta. Domačini so nas sprejeli neverjetno ljubeznivo. Ker se je pripravljalo k dežju in je bilo mraz, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem.« (Apd 28,1-2)