Spodbude in nagovori papeža Frančiška

Homilija papeža Frančiška   Pričevanje dveh velikih apostolov, Petra in Pavla, danes ponovno oživi pri bogoslužju Cerkve. Prvemu, ki ga je zaprl v ječo kralj Herod, Gospodov angel reče: »Hitro vstani!« (Apd 12,7); drugi, ki povzame svoje celotno življenje in apostolat, pravi: »Dober boj sem izbojeval« (2 Tim 4,7). Poglejmo ta dva vidika – hitro vstati in izbojevati dober boj – in se vprašajmo, kaj lahko ponudita krščanski skupnosti danes, ko poteka sinodalni proces.

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja današnje nedelje nam govori o obratu: 'Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem' (Lk 9,51). Tako začenja »veliko potovanje« proti svetemu mestu, za katerega pa je potrebna posebna odločitev, saj gre za zadnje. Učenci, polni še vedno preveč posvetnega navdušenja, sanjajo o velikem Učitelju, ki gre naproti zmagoslavju. Jezus pa ve, da ga v Jeruzalemu čakata zavrnitev in smrt (prim. Lk 9,22.43b-45). Ve da bo veliko trpel in je za to potrebna trdna odločitev. Tako Jezus gre z odločnim korakom proti Jeruzalemu. Isto odločitev moramo sprejeti tudi mi, če hočemo biti Jezusovi učenci. V čem je ta odločitev, saj moramo biti Jezusovi učenci z vso resnostjo, z resnično odločitvijo in ne kot je rekla neka starka, ki sem jo poznal: »Kristjani z odišavljeno vodo.« Ne, ne! Odločni kristjani. Pomaga nam jo razumeti dogodek, ki ga evangelist Luka pripoveduje takoj za tem.

Homilija papeža Frančiška   »V okviru desetega svetovnega srečanja družin je to trenutek zahvale. S hvaležnostjo danes prinašamo pred Boga – kot pri velikem darovanju – vse kar je Sveti Duh sejal v vas, drage družine. Nekatere izmed vas ste sodelovale pri razmišljanjih in podelitvi tukaj v Vatikanu; druge ste jih animirali in doživljali v svojih škofijah, v neke vrste neizmernem ozvezdju. Prestavljam si bogastvo izkušenj, predlogov, sanj, ne manjka pa tudi skrbi in negotovosti. Sedaj vse predstavimo Gospodu in ga prosimo, naj vas podpira s svojo močjo in svojo ljubeznijo. Vi ste očetje, mame, otroci, stari starši, strici; ste odrasli, otroci, mladi stari; vsak z drugačno izkušnjo družine, vsi pa z istim upanjem, ki je postalo molitev: naj Bog blagoslovi in varuje vaše družine in vse družine sveta.

Jezus mu je tretjič rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« (Jn 21,17-18)

»Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim!   V Italiji in v drugih državah danes obhajajo slovesni praznik Kristusovega presvetega Telesa in Krvi. Evharistija, postavljena med zadnjo večerjo, je bila točka prihoda dolge poti, med katero jo je v naprej oznanil preko nekaterih znamenj, še zlasti s pomnožitvijo kruha, kot jo pripoveduje evangelij današnjega bogoslužja (prim. Lk 9,11b-17). Jezus je poskrbel za množico, ki je hodila za njim, da bi prisluhnila njegovi besedi in da bi bila osvobojena različnih vrst zla. Blagoslovil je pet hlebov in dve ribi, jih razlomil. Učenci so to razdelili in »vsi so jedli ter se nasitili« (Lk 9,17), pravi evangelij. V evharistiji lahko vsak doživi to ljubečo ter konkretno Gospodovo pozornost. Kdor z vero sprejme Kristusovo Telo in Kri, ne samo, da je, ampak se tudi nasiti. Jesti in se nasititi. Gre za dve temeljni potrebi, ki sta v evharistiji potešeni.

»Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla.« (Mr 1,29-31)

»Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim!   Danes je slovesni praznik Svete Trojice in v evangeliju praznika, ki ga  obhajamo, nam Jezus predstavi drugi dve božji osebi, Očeta in Svetega Duha. O Svetem Duhu pravi: »Ne bo namreč govoril sam od sebe… iz mojega bo jemal in vam oznanjal.« Zatem glede Očeta pravi: »Vse, kar ima Oče, je moje« (prim. Jn 16,14-15). Opazimo, da Sveti Duh govori, ampak ne sam od sebe, saj oznanja Jezusa in razodeva Očeta. Opazimo tudi, Oče, ki ima vse, ker je vir vsake stvari, da Sinu vse tisto, kar ima. Nič ne zadrži zase in se popolnoma podari Sinu. Oziroma, Sveti Duh ne govori o sebi, govori o Jezusu, govori o drugih. Oče ne daje samemu sebe, da Sinu. Gre za odprto velikodušnost, eden odprt za drugega.

»Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh.« (Jn 3,3-6)

»V zadnjem stavku evangelija, ki smo ga poslušali, Jezus da izjavo, ki nam daje upanje in nas istočasno spodbuja k razmišljanju. Učencem pravi: »Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Ta »vsega« nas preseneti. »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce.« Vprašamo se: v kakšnem smislu daje Duh tistemu, ki ga sprejme, to novo in polno razumevanje? Ne gre za vprašanje količine, ne za akademsko vprašanje. Bog iz nas noče napraviti enciklopedij ali učenjakov. Ne. Gre za vprašanje kakovosti, pogleda, občutka. Duh nam da, da vse vidimo na nov način, skladno z Jezusovim pogledom. To bi izrazil takole: na veliki poti življenja nas uči, kje začeti, katere poti ubrati in kako hoditi. Sveti Duh nam pove, kje začeti, po kateri poti hoditi in kako hoditi. Gre za slog kako hoditi.

»Ti si moje upanje, o Gospod, moje zaupanje, Gospod, od moje mladosti. Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh, tebi velja moja hvalnica za vedno. Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje, znova me boš vzdignil iz oceanov. Povečal boš mojo veličino, znova me boš potolažil.« (Ps 71,5-6.20-21)