Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Danes v Italiji ter v številnih drugih državah obhajajo Gospodov vnebohod, oziroma njegovo vrnitev k Očetu. Med bogoslužjem evangelij po Luku pripoveduje o zadnjem prikazanju Vstalega apostolom (prim. 24,46-53). Jezusovo zemeljsko življenje je dopolnjeno ravno z vnebohodom, ki ga izpovedujemo tudi v veroizpovedi: »Šel je v nebesa, sedi na desnici Očetovi«. Kakšen pomen ima ta dogodek, kako naj ga razumemo? Da bi odgovorili na to vprašanje, se zaustavimo pri dveh dejanjih, ki jih je napravil Jezus, preden je šel v nebesa. Predvsem je napovedal dar Duha in zatem je blagoslovil učence. Napove dar Duha in zatem blagoslavlja.

»Tako sem zasovražil življenje, ker mi je postalo mrzko, kar se godi pod soncem: kajti vse je nečimrnost in lovljenje vetra. Zasovražil sem ves svoj trud, s katerim sem se trudil pod soncem in ga bom zapustil človeku, ki bo prišel za menoj. Končna beseda vse pridige: Boga se boj in spolnjuj njegove zapovedi, kajti to je cel človek! Bog namreč privede pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako skrito, naj bo dobro ali slabo.« (Prd 2,17-18; 12,13-14)

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo!   V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus, ko se poslavlja od svojih učencev med zadnjo večerjo, izreče neke vrste testament: 'Mir vam zapustim'. In takoj za tem doda: 'Svoj mir vam dam' (Jn 14,27). Zaustavimo se pri teh dveh kratkih stavkih.

»Tedaj je Job odgovoril Gospodu in rekel: Spoznal sem, da vse premoreš in ni mogoče preprečiti nobene tvoje namene. Kdo je, ki zatemnjuje posvèt brez spoznanja? Zato sem govoril, česar nisem razumel, stvari, ki so prečudovite zame in jih nisem dojel. Poslušaj vendar; in jaz bom govoril, vprašal te bom in ti me poúči! S sluhom ušesa sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko. Zato se umikam in kesam v prahu in pepelu. […] Gospod pa je poslej Joba blagoslavljal še bolj ko prej. Imel je štirinajst tisoč ovac in šest tisoč kamel, tisoč parov volov in tisoč oslic. […] Job je potem živel še sto štirideset let in videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu.« (Job 42,1-6.12.16)

Homilija papeža Frančiška med kanonizacijo   »Slišali smo nekaj besed, ki jih je Jezus izročil svojim, preden je šel s tega sveta k Očetu, besede, ki povedo, kaj pomeni biti kristjani: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). To je oporoka, ki nam jo je Kristus zapustil, temeljno merilo za razločevanje, ali smo res njegovi učenci ali ne: zapoved ljubezni. Zadržimo se pri dveh bistvenih prvinah te zapovedi: Jezusova ljubezen do nas – kakor sem vas jaz ljubil – in ljubezen, za katero nas prosi, da jo živimo – se ljubite med seboj.

»Ko so se ti dnevi iztekli, so se vrnili vsak v svoj domači kraj. Judita se je vrnila v Betulijo in ostala na svoji posesti. Vse svoje življenje je slovela po vsej deželi. Njena slava je vse bolj rasla. V hiši svojega moža je dočakala starost sto pet let. Svoji služabnici je poklonila svobodo. Umrla je v Betuliji; pokopali so jo v votlini poleg njenega moža Manáseja. Izraelova hiša je sedem dni žalovala za njo. Pred smrtjo je svoje imetje razdelila vsem sorodnikom svojega moža Manáseja in sorodnikom svojega rodu.« (Jdt 16,21.23-24) 

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja nam govori o povezavi, ki je med Gospodom in vsakim od nas (prim. Jn 10,27-30). Da, bi to storil, uporablja nežno in lepo podobo pastirja, ki je s svojimi ovcami. To razloži s tremi glagoli: »Moje ovce«, pravi Jezus, »poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj« (v. 27). Trije glagoli: poslušati, poznati, hoditi za. Poglejmo si te tri glagole.

Poklicani k izgradnji človeške družine   Dragi bratje in sestre! Čeprav v našem času še vedno piha leden veter vojne in zatiranja ter smo pogosto priča polarizaciji, smo kot Cerkev začeli sinodalni proces: čutimo nujnost, da hodimo skupaj in gojimo razsežnosti poslušanja, sodelovanja in soudeležbe. Skupaj z vsemi moškimi in ženskami dobre volje želimo prispevati k izgradnji človeške družine, zaceliti njene rane in jo usmeriti v boljšo prihodnost. Ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim skupaj z vami razmišljati o širšem pomenu »poklicanosti« v kontekstu sinodalne Cerkve, ki se postavi v držo poslušanja Boga in sveta.

Eleazar, eden najuglednejših učiteljev postave, je bil že prileten mož in nadvse lep […], je dosledno odgovarjal, naj ga kar nemudoma spravijo v podzemlje. Dodal je še: »Moji starosti se ne spodobi, da bi se prenarejal. Sicer bi mnogi med mladimi mislili, da je devetdesetletni Eleazar prestopil v tujo vero. S svojim pretvarjanjem, ki bi le za las podaljšalo moje življenje, bi jih zbegal, obenem pa umazal in onečastil svojo starost.« (2 Mak 6,18.23-25)

»Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno nedeljo!   Evangelij današnjega bogoslužja (Jn 21,1-19) pripoveduje o tretjem Jezusovem prikazanju apostolom. Gre za srečanje, ki se je zgodilo pri galilejskem jezeru in v katerem je najbolj udeležen Simon Peter. Vse se je začelo z njim, ki je rekel drugim apostolom: 'Ribe grem lovit' (v. 3). Nič nenavadnega ni v tem, saj je bil ribič, a je opustil ta poklic, ko je ravno na obali jezera, pustil mreže, da bi šel za Jezusom. In sedaj, ko Vstali zamuja, Peter rahlo nezaupljiv predlaga drugim, da bi se vrnili k prejšnjemu življenju. Drugi to sprejmejo: 'Tudi mi gremo s teboj'. 'Toda tisto noč niso nič ujeli'.