Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»Jezus se je »zjutraj spet napotil v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu« (Jn 8,2). Tako se začne prizor o ženi prešuštnici. Ozadje je umirjeno: jutro na svetem kraju, v osrčju Jeruzalema. Glavni protagonist je Božje ljudstvo, ki na tempeljskem dvorišču išče Jezusa, Učitelja: želijo ga poslušati, ker jih to, kar govori, razsvetljuje in ogreva. Njegovo učenje ni nič abstraktnega, dotika se življenja in ga osvobaja, preoblikuje, obnavlja. To je »voh« Božjega ljudstva, ki se ne zadovolji s kamnitim templjem, ampak se zbira ob Jezusovi osebi. Na tej strani vidimo ljudstvo vernikov vseh časov, sveto Božje ljudstvo, ki je tukaj na Malti številčno in živo, zvesto v iskanju Gospoda, povezano s konkretno, živo vero. Za to se vam zahvaljujem.

»Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: 'Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev.'« (Lk 2,25-30)

»Dragi bratje in sestre, voščim lepo nedeljo, dober dan!   Evangelij bogoslužja današnje nedelje pripoveduje tako imenovano priliko o izgubljenem sinu (prim. Lk 15,11-32). Vodi nas do srca Boga, ki vedno s sočutjem in nežnostjo odpušča. Bog vedno odpušča, mi se utrudimo prositi ga odpuščanja, toda On vedno odpušča. Pove nam, da je Bog Oče, ki ne samo, da ponovno sprejme, ampak se veseli in pripravi praznovanje za svojega sina, ki se je vrnil domov, potem ko je zapravil vse imetje. Mi smo ta sin in smo ganjeni ob misli, kako nas Oče vedno ima rad in nas čaka.

»In Gospod je rekel Mojzesu: »To je dežela, za katero sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ›Tvojemu zarodu jo dam.‹ Dal sem ti, da jo na svoje oči vidiš, vanjo pa ne pojdeš.« In tam v moábski deželi je Mojzes, služabnik Gospodov, po Gospodovem ukazu umrl. Mojzes pa je imel, ko je umrl, sto dvajset let; oko mu ni otemnelo in moč ga ni zapustila. Nunov sin Józue pa je bil napolnjen z duhom modrosti, kajti Mojzes je položil roke nanj. In Izraelovi sinovi so ga poslušali in delali, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu.« (5 Mz 34,4-5.7.9)

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo!   Smo v jedru postne poti in evangelij današnjega bogoslužja na začetku predstavi Jezusa, ki komentira nekatere dogodke iz črne kronike! Medtem ko je bil še živ spomin na 18 oseb, ki so umrle pod porušenim stolpom, mu pripovedujejo o nekaterih Galilejcih, ki jih je dal Pilat umoriti (prim. Lk 13,1). In tu je vprašanje, ki kot kaže spremlja te tragične novice. Kdo ima krivdo za te strašne dogodke? Morda so bile te osebe bolj krive kot druge in zato jih je Bog kaznoval? To sta vprašanji, ki imata vedno svojo aktualnost. Ko nas mori črna kronika in se čutimo nemočne pred zlom, se pogosto sprašujemo, če gre morda za Božjo kazen? Je on poslal vojno ali pandemijo, da bi nas kaznoval zaradi naših grehov? In še, zakaj Gospod ne posreduje?

»Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. Rekel je torej Gospod: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, ljudi in živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil.« Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh.« (1 Mz 6,5-8)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij bogoslužja te druge postne nedelje pripoveduje o Jezusovem spremenjenju (prim. Lk 9,28-36). On je, medtem ko je molil na visoki gori, spremenil obličje. Njegovo oblačilo je postalo belo ter bleščeče in v svetlobi njegove slave sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta se z Njim pogovarjala o veliki noči, ki ga čaka v Jeruzalemu to je o trpljenju, smrti in njegovemu vstajenju.

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja prve postne nedelje nas pelje v puščavo, kjer je Sveti Duh Jezusa štirideset dni vodil, da bi ga hudič skušal (prim. Lk 4,1-13). Tudi Jezusa je hudič skušal, zato nas lahko spremlja, vsakega od nas, med našimi skušnjavami.

»To je knjiga Adamovega rodovnika. Na dan, ko je Bog ustvaril človeka, ga je naredil sebi podobnega. Ustvaril ju je moškega in žensko. […] Adam je živel sto trideset let in rodil se mu je sin po njegovi podobnosti, kot njegova podoba. Imenoval ga je Set. Potem ko se mu je rodil Set, je bilo Adamovih dni še osemsto let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Adamovih dni, ki jih je preživel, je bilo devetsto trideset let. Potem je umrl.« (1 Mz 5,1-5)

Homilija papeža Frančiška »Danes, ko začenjamo postni čas, nam Gospod pravi: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih« (Mt 6,1). Lahko nas preseneča, vendar se v današnjem evangeliju največkrat pojavi beseda plačilo (prim. vv. 1.2.5.16). Običajno je na pepelnično sredo naša pozornost bolj osredotočena na zavzetost, ki jo zahteva pot vere kot pa na nagrado, ki ji gre naproti. In vendar se danes Jezusov govor vsakič vrača k temu pojmu, plačilo, za katerega se zdi, da je gibalo našega delovanja. V nas, v našem srcu je namreč neka žeja, želja po nagradi, ki nas privlači in poganja to, kar delamo.