Spodbude in nagovori papeža Frančiška

»Sin, če se približuješ, da bi služil Gospodu, pripravi svojo dušo na preizkušnjo. Vodi svoje srce po pravi poti, ne prenagli se v času nesreče. […] Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v peči ponižanja.« (Sir 2,1-2.4-5)

»Evangelij današnje 30. nedelje med letom nam predstavlja priliko z dvema protagonistoma, farizejem in cestninarjem (prim. Lk 18,9-14), torej vernim človekom in izpričanim grešnikom. Oba se vzpneta v tempelj, da bi molila, a samo cestninar se zares dvigne k Bogu, ker se ponižno spusti v resnico o sebi in se predstavi takšen, kot je, brez mask, s svojim uboštvom. Lahko bi torej rekli, da prilika obsega dvoje gibanj, ki sta izraženi z dvema glagoloma: vzpeti se in spustiti se.

»Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne.« (5 Mz 8,2)

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja se sklene z Jezusovim zaskrbljenim vprašanjem: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Kot da bi rekel, ko bom prišel ob koncu zgodovine – toda lahko si mislimo, da tudi sedaj, v tem trenutku življenja – bom našel vsaj malo vere v vas, v vašem svetu? Gre za resno vprašanje. Predstavljajmo si, da pride Gospod danes na zemljo. Žal bi videl številne vojne, revščino in neenakost, in istočasno velike tehnične pridobitve, moderna sredstva in ljudi, ki vedno hitijo in se nikoli ne ustavijo. Našel pa bi tudi tistega, ki mu posveča tako čas kot ljubezen in ga postavlja na prvo mesto? Predvsem pa se vprašajmo: kaj bi našel v meni, v mojem življenju, v mojem srcu? Katere prednosti, ki jih dajemo, bi videl?

»V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. Tam je bil neki človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.« (Jn 5,2.5-9)

»Medtem ko je Jezus na poti, mu pride naproti deset gobavcev, ki vpijejo k njemu: »Usmili se nas!« (Lk 17,13) Ozdravljenih je vseh deset, vendar pa se samo eden izmed njih vrne, da bi se zahvalil Jezusu: to je Samarijan, za jude neke vrste krivoverec. Na začetku hodijo skupaj, potem pa ta Samarijan ravna drugače, saj se vrne in z močnim glasom slavi Boga (prim. v. 15). Zaustavimo se ob teh dveh vidikih, ki ju lahko razberemo iz današnjega evangelija: hoditi skupaj in zahvaliti se.

»Gospod je iz zemlje ustvaril človeka in je dal, da se k njej spet vrne. […] Odločanje in jezik in oči, ušesa in srce jim je dal, da bi mogli misliti. Napolnil jih je s pametjo in razumnostjo in jim pokazal dobro in hudo.« (Sir 17,1.6-7)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Potek vojne v Ukrajini je postal tako resen, uničujoč in grozeč, da zbuja veliko zaskrbljenost! Zato bi rad danes temu posvetil celotno razmišljanje pred molitvijo Angel Gospodov. Pravzaprav ta strašna in nepojmljiva rana človeštva, namesto da bi se celila, vedno bolj krvavi in ​​tvega, da se bo razširila.

[Bratje,] »skrbno pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. […] Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. […] naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi […]. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.« (Ef 5,15.17-20)

»Gospod nas zbira okoli svoje mize, za nas postane kruh: »To je kruh praznovanja na mizi otrok, […] ustvarja podelitev, krepi vezi, ima okus po občestvu« (Himna 27. narodnega evharističnega kongresa, Matera 2022). In vendar nam evangelij, ki smo ga pravkar slišali, pravi, da na mizi sveta kruh ni vedno podeljen. To je res, ne širi vedno vonja po občestvu; ni vedno razlomljen v pravičnosti.