»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Evangelij današnjega bogoslužja se sklene z Jezusovim zaskrbljenim vprašanjem: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Kot da bi rekel, ko bom prišel ob koncu zgodovine – toda lahko si mislimo, da tudi sedaj, v tem trenutku življenja – bom našel vsaj malo vere v vas, v vašem svetu? Gre za resno vprašanje. Predstavljajmo si, da pride Gospod danes na zemljo. Žal bi videl številne vojne, revščino in neenakost, in istočasno velike tehnične pridobitve, moderna sredstva in ljudi, ki vedno hitijo in se nikoli ne ustavijo. Našel pa bi tudi tistega, ki mu posveča tako čas kot ljubezen in ga postavlja na prvo mesto? Predvsem pa se vprašajmo: kaj bi našel v meni, v mojem življenju, v mojem srcu? Katere prednosti, ki jih dajemo, bi videl?

Mi se pogosto osredotočamo na številne nujne, a nepotrebne stvari, skrbijo nas in smo za skrbljeni za številne drugotne stvari in morda, ne da bi opazili, zanemarjamo tisto, ki več velja in tako pustimo, da se naša ljubezen do Boga počasi ohladi. Danes nam Jezus ponuja zdravilo, s katerim lahko ogrejemo mlačno vero. Katero je to zdravilo? Molitev. Da, molitev je zdravilo za vero, krepčilo za dušo. Potrebno pa je, da je ta molitev vztrajna. Če hočemo slediti terapiji, da nam bo bolje, je pomembno, da se je dobro držimo in jemljemo zdravila na določen način in čas, redno in vztrajno. Za vse v življenju je to potrebno. Pomislimo na rastlino, ki jo imamo v hiši. Redno jo moramo zalivati. Ne smemo je preveč namočiti in potem pustiti tedne in tedne brez vode. To še bolj velja za molitev. Ne moremo živeti samo od močnih trenutkov ali srečanj vsake toliko časa in potem vstopiti v zimsko spanje. Naša vera se bo posušila. Potrebna je vsakodnevna voda molitve, čas posvečen Bogu na način, da bo On lahko vstopil v naš čas, v našo zgodovino. Potrebni so stalni trenutki, med katerimi mu odpremo srce. Tako lahko On vsak dan vlije v nas ljubezen, mir, veselje, moč, upanje in hrani to, kar je naša vera.

Zato danes Jezus pravi svojim učencem, vsem, ne samo nekaterim, o potrebi vedno moliti, ne da bi se utrudili« (prim. Lk 18,1) Kdo bi pa lahko ugovarjal: »Kako naj to počnem? Ne živim v samostanu in nimam veliko časa za molitev.« Na pomoč temu v tej težavi, ki jo vidi, lahko pride modra duhovna praksa, četudi je danes že rahlo pozabljena, ki jih naši starejši, še zlasti babice, dobro poznajo. To so tako imenovani molitveni vzdihi. Ime je morda zastarelo, toda bistvo je dobro. Zakaj gre? To so zelo kratke molitve, ki si jih je lahko zapomniti in jih lahko čez dan pogosto ponovimo, tudi med raznimi aktivnostmi, da ostanemo »uglašeni« z Gospodom. Pokažimo kakšen primer. Takoj ko se zbudimo, lahko rečemo: »Gospod zahvaljujem se ti in ti darujem ta dan«. Vidite, to je zelo kratka molitev. Potem lahko pred vsako dejavnostjo ponavljamo: »Pridi Sveti Duh.« In med eno in drugo dejavnostjo lahko tako molimo: »Jezus, zaupam vate in te ljubim«. So kratke molitvice, ki pa nas ohranjajo v stiku z Gospodom. Kolikokrat pošljemo kratka sporočilca osebam, ki jih imamo radi! To počnimo tudi z Gospodom, da bo srce ostalo povezano z Njim. In ne pozabimo prebrati njegovih odgovorov. On vedno odgovori. Kje jih najdemo? V evangeliju, ki ga imejmo vedno na dosegu roke in ga vsak dan odprimo, da sprejmemo nam namenjeno Besedo življenja.

Vrnimo se k tistemu nasvetu, ki sem vam ga že večkrat dal. Nosite s seboj majhen žepni evangelij v žepu, v torbici in ko imate minuto časa, preberite kaj. Gospod vam bo odgovoril.

Devica Marija, ki je zvesta v poslušanju, naj nas uči umetnosti - vedno moliti in se ne utruditi.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 16.10.2022)

Papež Frančišek: Naša vera se lahko posuši, če vsak dan ne namenimo časa Gospodu