Začeli smo v petek z večerjo, po njej pa smo se zbrali v kapeli pri sveti maši. Sledilo je še ločeno srečanje mladih in zakoncev, mlajši otroci pa so odšli k počitku.

Sobotno jutro smo pričeli z molitvijo rožnega venca in daritvijo svete maše. Kot pravi pregovor »z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo«, smo tudi mi najprej prosili za blagoslov pri sobotnem delu. Po odličnem zajtrku smo se razdelili v skupine in se lotili različnih opravil: čiščenje, pospravljanje cvetja in urejanje okolice, barvanje hišk na igrišču, prebiranje in čiščenje kakija, kuhanje kosila… Pri delu smo pomagali drug drugemu, se spodbujali, klepetali, nasmejali. Tudi čudovito sončno vreme je pripomoglo k dobremu razpoloženju in zavzetosti pri delu. Po opoldanskem zvonjenju smo samo še pospravili in že je sledilo kosilo, ki ga je pripravila kuharska skupina. Bilo je več kot odlično. Sledil je kratek počitek, po njem pa »duhovno okrepčilo«. Ustavili smo se ob odlomku Mr 12, 28-34 in razmišljali, da nas glavna zapoved vabi k temu, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Toda kako?  Najprej moramo verjeti, da nas Bog ljubi, se zavzema za nas, pri vsaki sveti maši se za nas daruje, nas spremlja in usmerja na pot svobode… Za vse to moramo biti hvaležni, ta hvaležnost naj se v nas množi.  Prizadevati si moramo, da bomo pred Bogom scela, z vsemi svojimi čustvi, bolečinami in hrepenenji v iskrenem in pristnem odnosu. Tako kot ljubimo Boga, naj ljubimo tudi sebe in bližnje, za kar si moramo prizadevati svak trenutek, vsak dan…

Sledile so še različne delavnice, večerja in večerna molitev, po kateri smo rahlo utrujeni hitro zaspali.

Tudi nedeljo smo začeli s sveto mašo, pri kateri smo poslušali evangeljski odlomek Mr 12, 38-44 o ubogi vdovi, ki je dala več kot vsi. Po zajtrku smo po skupinah razmišljali, kaj nam ta odlomek želi povedati. Smo podobni pismoukom, ki se delajo pomembne, pametne, tekmovalne, …, ali ubogi vdovi, ki se zaveda svojega uboštva, dar z veseljem prinaša Bogu, ki ji je vse podaril.  V našem vsakdanu se kdaj ujamemo, da smo podobni pismoukom. Si pa želimo, da bi bili podobni ubogi vdovi. Le kako? Da bi uspeli, bo potrebna vztrajna molitev, potreben bo napor, tudi bolečina bo prisotna, a je vredno, saj prava sreča izvira iz notranjosti in je ne prinaša zunanji svet.

Le odnos z Bogom pomirja in v nas gradi zaupanje in hvaležnost. Iz te zavesti pa je mogoče svobodno dajati dar tako Bogu kot bližnjemu.

Kot izziv nam ostaja do naslednjega srečanja, ki bo v decembru, kako rasti v ljubezni, kako krepiti ponižnost, hvaležnost, veselje…

Veseli in hvaležni za vse kar smo prejeli za telo in duha, zato, da smo preživeli skupaj čudovit konec tedna, smo se odpeljali domov.