Vse to je Vincencijev tabor, ki so se ga udeležile družine, mladi in odrasli v želji, da bi ob skupnem delu in premišljevanju še poglobili odnose in spletli nova prijateljstva.

Ob liku Carla Acutisa, ki je s svojim veseljem nad življenjem navdihoval otroke na letošnjem oratoriju, smo se ustavili in premišljevali tudi na Vincencijevem taboru. Ob Carlovem zgledu smo skušali z veseljem delati vse, kar je bilo v danem trenutku pomembno. Fantje so pridno delali na njivi in v rastlinjakih pobirali pridelek, punce pa smo se sukale v kuhinji in se veselile nove ozimnice, ki je napolnila shrambe. Večji otroci so spletali prijateljstva v počitniškem varstvu, kjer so se igrali, ustvarjali in se učili vztrajati pri delu, tudi ko je kdaj težko. Vsi smo bili veseli slastnih piškotov, ki so jih napekli in pomoči pri pripravi zelenjave, da je kosilo še bolj teknilo. Malčki pa so čas preživljali v varstvu in se veselili mladih animatork, ki so popestrile njihovo igro.

Ob popoldnevih, ko smo zaključili z delom, smo razmišljali ob vzpodbudah gospoda Petra Žaklja, ki nas je ob Carlovem življenju izzival, da bi živeli polno življenje s pogledom zazrtim v neskončnost. Ugotavljali smo, da si vsi želimo lepega in veselega življenja, ki je mogoče le, če zmoremo na vsako delo, odnos in situacijo gledati kot priložnost za rast. Prava svoboda namreč ni v tem, da delamo kar hočemo, zares svobodni postajamo v naporih, ko presegamo sami sebe in je ob nas prostor za bližnjega.

Sobotno popoldne smo preživeli v druženju, pogovoru, peki pic ter večer zaokrožili s tekmovanjem v namiznem nogometu med ekipami otrok in odraslih, družabnimi igrami, biljardom ...

Tabor smo zaključili z zajtrkom in željo, da bi delo in odnose živeli scela v tem trenutku in pogledom zazrtim v neskončnost, ki nas dviga nad trenutne omejitve in ohranja veselje v nas živo.