Tudi letos je bil prvi teden v juliju na Mirenskem Gradu zelo igriv in vesel. Otroci, animatorji, družine in pomočniki smo se zbrali, da bi pripravili oratorij ter skupaj preživeli teden dni ob zgledu sv. Vincencija Pavelskega.

Vsak dan je bil poln dogodivščin, veselja in novih spoznanj. Prvi dan nas je Vincencij spodbudil, naj nikar ne pozabljamo na naše sanje. V njih se skrivajo naša najgloblja hrepenenja. Tako smo z otroki razmišljali, kaj želimo postati, ko bomo veliki.

Pot do svojih sanj pa ni lahka. Vsak dan se je potrebno truditi, da s preprostimi deli počasi rastemo in tako pridobivamo in krepimo tiste lastnosti, ki so potrebne za opravljanje svojega sanjskega poklica. Spoznali smo, da hitrost, moč in natančnost, ki jih potrebuje gasilec pri gašenju ognja, lahko pridobivamo tudi, če vestno, natančno, predvsem pa s srcem doma brišemo prah in ubogamo starše na prvo besedo.

Tretji dan smo skupaj odkrivali, da se nam pogosto zgodi, da bi radi stvari opravljali po svoje. Včasih trmarimo in tudi izsiljujemo, da bi prišli do svojega cilja. Sv. Vincencij nas je spodbudil, naj se v takih trenutkih ustavimo, o svojih dejanjih in željah premislimo ter se nato pogumno odločimo za dobro. Čeprav to ni lahko, smo videli, da nas to dela bolj vesele. Na ta dan nas je čakala tudi Igra sočutja, kjer smo krepili svoje sočutje do bližnjih tako, da smo jim pomagali. Tujcu smo pokazali pravo pot do vrha griča; osamljeno najstnico smo povabili na oratorij, da bo v družbi; mladeniču, ki je ukradel žogico, smo svetovali naj se opraviči in žogico vrne; mami smo pomagali pospraviti obleke iz sušila in uspavati dojenčka; babici pa nesti težek koš. Na koncu smo skupaj spoznali, da je ljubezen neskončno iznajdljiva, saj se vedno najde pot, kako pomagati, če se le vztraja v iskanju rešitev.

Naslednjega dne nas je sv. Vincencij naučil pravega pomena besede dostojanstvo. Razmišljali smo o tem, da je dostojanstvo pravzaprav to, da imamo radi sebe, svoje bližnje in Boga. Večkrat se nam zgodi, da iz lenobe ne pospravimo svoje sobe, nahrbtnika, oblek, ne opomnimo ali spodbudimo drugih k dobremu. Sv. Vincencij nas je spodbudil k temu, da smo na te stvari pozorni, saj bomo le tako naša dostojanstva in dostojanstva drugih čuvali.

Peti dan smo še okrepili naša spoznanja o ljubezni, ki je iznajdljiva in ustvarjalna. Sv. Vincencij je do konca iskal, kako bi revežem, otrokom in drugim ljudem v stiski pomagal. Ni odnehal, dokler ni našel prave poti. Tako smo tudi mi z opravljanjem različnih del iskali rešitve in bili ustvarjalni pri premagovanju ovir. Na ta dan smo tudi imeli Veliko igro prostovoljstva, pri kateri smo pridobili vsa potrebna znanja in spretnosti ter postali pravi mali prostovoljci.

Teden smo zaključili v soboto. Sv. Vincencij nas je spodbudil, naj vedno in povsod skupaj gradimo dom za vse. Vsak od nas ima mnogo talentov in vsak izmed nas je dragocen. Če se vsak trudi in pomaga tam, kjer lahko, potem zares lahko VESELI GRADIMO DOM ZA VSE.

Te besede in vsa spoznanja nas bodo spremljala še naprej, na vseh počitniških poteh in vse do naslednjega leta, ko se spet srečamo na oratoriju.