Avtobus nas je najprej peljal čez Padsko nižino do Bologne in preko Apeninov v slikovito osrednjo Italijo, polno vzpetin in oljčnih nasadov. Prečkali smo Toscano in zapeljali v Umbrijo, pokrajino v kateri leži srednjeveško mesto Assisi, ki je najbolj znano kot rojstni kraj sv. Frančiška, ustanovitelja frančiškanskega reda.
Rodil se je leta 1281/82 očetu, trgovcu z blagom. Kot mladenič je živel razkošno življenje in želel postati vitez. Sodeloval je v vojni med Assisijem in Perugio, kjer je bil ujet in zaprt za eno leto v Perugii. Zatem je hudo zbolel. V življenju polnem preizkušenj se je popolnoma spreobrnil ter začel slediti in služiti Bogu.
Prvi dan smo si ogledali baročno cerkev Chiesa Nuova, ki je bila postavljena leta 1615 na kraju, kjer se je rodil sv. Frančišek. V cerkvi so ohranjeni deli hiše družine Bernardone - tudi prostor, kjer ga je oče zaklenil, ko Frančišek ni več želel slediti očetovem zgledu.
Nato smo si ogledali baziliko sv. Frančiška v kateri je tudi Frančiškov grob. Kraj, kjer je Frančiškov grob, se je včasih imenoval peklenski hrib, saj so v tedanjem času tam obešali prestopnike in obsojene na smrt. Papež Gregorij IX. je leta 1228, ko je Frančišek umrl, razglasil, naj na tem mestu zgradijo grobnico sv. Frančiška. Ta kraj so kasneje preimenovali v rajski hrib. Po dveh letih je že bil razglašen za svetnika. Bazilika je sestavljena iz treh delov, spodnje bazilike, kjer je Frančiškov grob, srednje in zgornje bazilike. Cerkev ima status papeške cerkve.
Drugi dan smo obiskali Porcijunkulo, majhno cerkvico, ki jo je Frančišek obnovil. Tukaj je Frančišek s svojimi sobrati skromno živel in na tem kraju leta 1226 tudi umrl. Pred smrtjo je slep in v slabem zdravstvenem stanju napisal Sončno pesem. Cerkvica danes stoji v veliki cerkvi Santa Maria degli Angeli. Ob cerkvi se nahaja tudi vrt z vrtnicami brez trnov. Vrnice so trne izgubile, ko se je Frančišek vrgel vanje, da bi premagal telesne skušnjave.
V Rivotortu, vasici v bližini Assisija, smo imeli sveto mašo. Tukaj je Frančišek s sobrati prvotno živel v uboštvu, dokler jih niso pregnali kmetje. Danes na tem mestu stoji mogočna neogotska cerkev z ohranjenimi prostori, v katerih je bival Frančišek s sobrati.
Pod Assisijem je cerkev Sv. Damijana, do katere smo se sprehodili. V tej cerkvi je Frančišku Jezus iz križa spregovoril »Frančišek, popravi mojo cerkev.« Tukaj je tudi sv. Klara ustanovila ženski red klaris in umrla leta 1253. Sledil je ogled cerkve sv. Klare v kateri je njen grob in cerkve Marije Velike, v kateri je pokopan bl. Carlo Acutis ( 1991-2006), ki je bil zelo znan po svoji globoki katoliški veri. Umrl je za levkemijo pri rosnih 15 letih. Leta 2020 je bil razglašen za blaženega in kmalu bo tudi proglašen za svetnika.
V petek nas je čakal obisk Rima v katerem se nahaja najmanjša neodvisna država Vatikan, ki je središče Rimokatoliške cerkve. Rim, glavno mesto Italije, leži ob reki Tiberi. Mesto je zgrajeno na sedmih gričih. Po legendi sta ga ustanovila brata Romul in Rem, ki ju je vzgojila volkulja.
V parku blizu Angelskega gradu smo pojedli kosilo in se peš sprehodili proti Vatikanu. S križem smo v molitvi in ob prepevanju pesmi romali do bazilike sv. Petra, ki je največja cerkev na svetu. Postavljena je na mestu, kjer naj bi bil mučeniško ubit apostol Peter, prvi papež. Sedanjo baziliko so gradili kar 120 let, pomagali so jo načrtovati največji umetniki tistega časa (Michelangelo, Bernini,…). Ker je letos tudi sveto leto - redek jubilej, ki se zgodi vsake 25 let, smo lahko vstopili v cerkev skozi sveta vrata, ki pod določenimi pogoji omogočajo vernikom popolni odpustek. Z metrojem smo se odpravili na drugi konec Rima in za las ujeli vstop v rimsko baziliko Marije Snežne, v kateri je pokopan papež Frančišek in že smo se vračali v prenočišče.
Zadnji dan smo obiskali Perugio, glavno mesto pokrajine Umbria. Mesto je zgrajeno na gričih in je že tisočletja naseljeno, saj sta se na tem mestu križali dve trgovski poti na apeninskem polotoku, in sicer pot sever-jug in pot zahod-vzhod. Frančišek je bil tu vojni ujetnik in je presedel eno leto v ječi. Na glavnem trgu smo si ogledali še glavne znamenitosti: fontano Maggiore, mestno hišo Palazzo dei Priori, katedralo sv. Lovrenca ter akvedukt, ki je bil do 19. stoletja v uporabi in je skrbel da dotok sveže vode iz okoliških hribov v mesto. V katedrali je ohranjen Marijin poročni prstan.
Mesto je zelo znano po čokoladi Perugiana in Bacci, zato smo jo morali poskusiti. Sledilo je kosilo v stilu piknika in dolga pot domov proti Sloveniji, ki je pa hitreje minila ob ogledu filma o življenju sv. Klare, petju in iskrenem pogovoru. Verjamem, da smo spletli še globlja prijateljstva. Kam nas zanese pot pa prihodnje leto?
