Spoznavali smo arhitekturno bogate kraje in zgradbe, cerkve in kapele ter z njimi povezane življenjske zgodbe treh svetnikov, in sicer sv. papeža Janeza XXIII, ter dveh od štirih velikih cerkvenih očetov - sv. Avguština in sv. Ambroža.
Na začetku romanja sta bili mesti Bergamo (Gornje mesto z baziliko Marije Snežne, Colleonijevo kapelo, katedralo ter drugimi znamenitostmi ter Spodnje mesto s sodobnim centrom) in Sotto il Monte (župnijska cerkev Svetega Janeza Krstnika, Vrt miru ter kripta Oboedientia et Pax). Tu je živel sv. Janez XXIII., »dobri papež Janez«. Kot prenovitelj cerkve je vnesel radikalne spremembe v katolištvo. Rojen je bil 25. novembra 1881, umrl je 3. junija 1963. Otroštvo je kot Angelo Guiseppe Roncalli preživljal v Sotto il Monte, v številni in skromni družini. Kot nadarjenega otroka so ga v Cerkvi podpirali v njegovi želji po globljem študiju bogoslovja v Bergamu in Rimu, ki ga je dokončal pri 23 letih z doktoratom. Na poti v Bolgarijo kot apostolski nuncij je obiskal ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča.
Naslednji dan smo se ustavili najprej v Milanu (bazilika sv. Ambroža, milanska gotska katedrala, znamenita operna hiša La Scala, mogočni grad Sforzesco), nato v mestu Pavia (cerkev San Michele Maggiore, pokrit most Ponte Coperto, Piazza Leonardo da Vinci s srednjeveškimi stolpi in Viskontijev grad). Tu je bila že 1361. leta ustanovljena Univerza, ki je ena najstarejših univerz na svetu. Pri tem smo spoznavali življenje dveh svetnikov, sv. Ambroža in sv. Avguština.
Sveti Ambrož, rojen leta 339 v današnji Nemčiji, umrl kot škof leta 397 v Milanu, je eden vodilnih osebnosti zgodnje krščanske cerkve. Nemirna Cerkev je v tistih časih preživljala notranji razkol med arijanci in katoličani, ki je dosegel višek ob izpraznjenem mestu za škofa. Ambrož je čudežno pomiril sprte vernike, ko je po službenem položaju sodniškega namestnika z vojaki vstopil v cerkev. Množica je prepoznala njegove kreposti pravičnega moža in ga je želela imeti za škofa ne glede na to, da niti krščen še ni bil. Poznan je bil po zavzetem pridiganju, s čimer je pritegnil tudi »velikega iskalca« Avguština.
Sveti Avguštin iz Hipona je bil rojen 354. leta v rimski Afriki očetu poganu in materi Moniki, goreči kristjanki, tudi svetnici. Njena materinska molitev je spremljala sina na poti iskanja resnice, saj se je precej oddaljil od katoliške vere. V pridigah škofa Ambroža je končno našel Pot do Boga, ki nam življenje daje in tudi vstopa vanj. V njegovih 1600 let starih spisih najdemo prijatelja, ki nam govori svežo vero in nas usmerja na Kristusa, ki je naša Pot, Resnica in Življenje.
Pot smo nadaljevali na vzhod, v smer proti domu ter se ustavili še v srednjeveški vasici Dozza (vas je umetniška galerija s stenskimi slikami) in v Raveni, mestu Danteja Aligherija, v deželi Emilija – Romanija, (poznorimska in bizantinska arhitektura - dvorna kapela, sedaj cerkvev Sant ´apollinare nuovo, Naonijanov baptisterij, oz. kristilnica, trg Piazza del popolo).
Romarji, med nami je bilo veliko otrok, pa tudi nekaj starejših, smo na avtobusu zjutraj molili jutranjice in imeli vsak dan sveto mašo v izbranih cerkvah, saj je z nami romal g. Peter Žakelj. Mnogim podatkom smo mogli slediti, saj nam je delo olajšala zajetna knjižica z opisi po točkah ogledov, obogatena z razmišljanji ob Božji besedi. Izbrane točke so nam vsem predstavili mladi romarji, ki so se vsi doma lepo pripravili. Posebna knjižica je bila pripravljena tudi za otroke, ki so bili povabljeni h kvizu o romanju in so vsi veselo sodelovali, tudi v skupni molitvi.
Med vožnjo, pretežno po ravnini, smo opazovali lepo urejene vinograde in obdelana polja. Na romanju smo bili deležni tudi kulinaričnih posebnosti dežele, saj so se ponudniki prenočišč potrudili pripraviti obroke z domačimi specialitetami.
Ob koncu poudarimo, da naša krščanska luč niso dobra dela, niti farizejsko izpolnjevanje pravil, temveč naše prizadevanje, da, izpolnimo Božjo voljo, da z veseljem sprejemamo vse iz Božjih rok, tudi trpljenje. Zavedajmo se svoje grešnosti in se v ponižnosti in zavesti, da nas Bog ljubi, veselimo sebe in svojih bližnjih.
