O pravičnosti pogosto razmišljamo takrat, ko imamo občutek, da nekaj ni pošteno. 
Ko nekdo dobi več, drugi manj. Ko pravila za ene veljajo, za druge pa ne. 
Pravičnost običajno razumemo kot enako obravnavo – da vsak dobi svoj delež, da so pravila jasna in enaka za vse. 
Včasih jo ponazorimo zelo preprosto: pravično je, da je čokolada razdeljena na enake koščke.
Toda ali je pravičnost res samo to? 
Ali zadostuje, da stvari razdelimo enako, izrečemo pravilo in pričakujemo, da bo s tem vse urejeno? 
Življenje v odnosih nas hitro nauči, da je vprašanje pravičnosti bolj zapleteno. 
Ljudje namreč nismo enaki v potrebah, moči, razumevanju ali trenutnem razpoloženju. 
Enakost še ne pomeni vedno tudi bližine, razumevanja ali miru med nami.

To nedeljo so se o tem pogovarjali tudi v eni od naših družin:
Ustavili smo se ob besedi pravičnost in razmišljali, kaj pravzaprav pomeni živeti pravično drug z drugim.
Ugotovili smo, da pravičnost razumemo, da so ljudje obravnavani pošteno, da vsak dobi to, kar mu pripada, in da pravila veljajo za vse enako. 
Pri nas doma se to pogosto pokaže pri vsakdanjih stvareh – na primer, ko je treba razdeliti čokolado. 
Če koščki niso enako veliki, lahko hitro nastane občutek krivice in sitnarjenje. 

A pogovor nas je peljal naprej. Kot mama sem pomislila na trenutke, ko otrokom nekaj rečem enkrat in pričakujem, da me bodo takoj upoštevali. 
V sebi si rečem: »Saj sem povedala. Pravilo je jasno.« 
Takrat imam občutek, da sem naredila svoj del in da je zdaj na njih, da ravnajo prav. 
Toda kmalu vidim, da sama pravičnost – samo pravilo – še ne prinese odnosa in pravega premika.
Res bi bilo lepo (mogoče lažje :)), da bi otroci starše takoj upoštevali zaradi pravila in zaupanja do staršev. 
A to ni tako preprosto. Otroci bodo mojo spodbudo upoštevali in ponotranjili le z mojo vztrajnostjo, 
potrpežljivostjo in predvsem tako, da nanje gledam skozi oči ljubezni. 
Ljubezen me vabi, da ne ostanem le pri zahtevi, ampak da vidim pred seboj človeka – 
njegovo utrujenost, raztresenost ali hrepenenje po bližini.

Skupaj smo tako prišli do spoznanja, da pravila v življenju nujno potrebujemo. 
Pomagajo nam razumeti mejo med prav in narobe in nas varujejo pred krivicami. Toda odnosi ne morejo temeljiti samo na njih. 
Ko pravila živimo brez ljubezni, lahko postanejo hladna in nas le oddaljujejo. 
Ko pa jih gledamo skozi ljubezen, dobijo smisel – ne izpolnjujemo jih le zato, ker moramo, ampak zato, ker nam je mar drug za drugega.

Pravičnost nam pokaže, kaj je prav, lahko je pa še mnogo več - pomaga nam bližnjega razumeti in biti zares blizu.
In prav tam, kjer se srečata pravičnost in ljubezen, nastajajo pristni, topli odnosi, v katerih nihče ne ostane sam.

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako je pri vas ...
Katera pravila po vašem mnenju morajo obstajati, da lahko živimo med seboj?
Kdaj se v odnosih zadovoljite z minimumom, čeprav si želite več?
Kdaj v družini/skupnosti/med prijatelji pravila izpolnjujete zato, ker “morate”, in kdaj zato, ker vam je mar?

In še naloga za družine ...
V naši družini smo ugotovili, da odgovor “v redu” sicer zadosti pravilom vljudnosti, ne ustvari pa bližine. 
Zato smo si zadali nalogo: ko se bomo vprašali, kako je bilo v šoli, službi ali čez dan, ne bomo odgovorili samo z “v redu”, 
ampak si bomo povedali, kaj nam je bilo najbolj lepo, kaj nam je bilo težko in kaj smo novega spoznali. 
S tem bomo naredili majhen korak več od pravičnosti — korak k ljubezni, ki gradi toplino in povezanost med nami.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.