V vikendu, ko smo obhajali cvetno nedeljo, smo se mladi, odrasli in družine zbrali na duhovni obnovi in vikendu za mlade, da bi se kot širša skupnost skupaj duhovno pripravili na bližajoče velikonočne praznike. V petek smo se iz različnih koncev Slovenije pripeljali na Mirenski Grad in naše druženje začeli ob dobri večerji in skupnem klepetu. Mesec sicer hitro mine, a vedno znova hrepenimo po srečanju s prijatelji v želji, da si podelimo delček življenja in se opogumimo za nadaljnjo pot. Petkov večer smo zaključili s prav posebnim križevim potom, ko smo se od vznožja griča v soju prižganih bakel in premišljevanju Kristusovega trpljenja povzpeli do Kalvarije na vrhu griča.
Soboto smo začeli s sveto mašo. Čudovito sončno dopoldne so mladi izkoristili za učenje, ostali pa smo pomagali pri urejanju okolice; na njivi smo sadili česen in čebulo, seveda pa nismo pozabili nabrati potrebno zelenje za izdelavo butaric in skuhati kosila za vse pridne delavce.:) Po kosilu je običajno čas za igro, sprehod po soncu ali klepet s prijatelji, za najbolj zagnane pa se vedno najde še kaj nedokončanega dela. Tokrat je ostalo še nekaj česna in čebule, ki sta želela v zemljo. Popoldne smo se zopet zbrali skupaj; otroci so imeli katehezo na temo velikega tedna. V želji, da bi lažje razumeli in doživeli dogajanje svetega tridnevja, smo skupaj z njimi obnovili dogajanje velikega četrtka in jih popeljali v dvorano zadnje večerje, kjer je Jezus postavil zakrament svete evharistije. Skrivnost velikega petka pa vedno znova presune tudi otroke. Sprva so težko razumeli, kako so lahko nedolžnega Jezusa pribili na križ. Nato so ugotovili, da tudi sami pogosto »križamo bližnje«, ko se ne odločamo za resnico ampak za to, kar nam je lažje in nam bolj paše. Odrasli in mladi smo medtem razmišljali o temi z naslovom »Pokaži mi vero iz del«. Ob Evangelijih zadnjih nedelj smo razmišljali, da Jezus greh sicer ostro obsoja, a se okrog greha ne zavrti in nikoli ne obsoja grešnika. Tako tudi od nas želi, da se jasno zavedamo tako lastne grešnosti, kot grešnosti naših bližnjih, kar pa naj ne bo razlog za lastni obup ali postavljanje nad bližnjega. Naša vera bo resnično živa in vstajenjska le, če bomo živeli in udejanjali ljubezen do bližnjega. Po skupnem razmišljanju in podelitvi smo se okrepčali z malico. Nadaljevali smo s pripravo velikonočnih butar, ter tako že imeli priložnost za dejavno ljubezen, ko smo mlajšim in starejšim otrokom pomagali z idejo in izdelavo lastne butarice. Delavnici je sledila večerja in skupni zaključek v kapeli, kjer smo se z molitvijo in pesmijo zahvalili Bogu za lepo preživet dan. Otroke smo pospremili k zasluženemu počitku, ostali pa smo se dobili še na večernem klepetu. Mladina se je družila in spoznavala ob raznih igrah, zakonci pa smo v zaupnem pogovoru odstirali delčke svojega življenja in se tako opogumljali v zavesti, da v vsem lepem in težkem nismo sami.
Jutro cvetne nedelje je bilo sicer oblačno, a to ni skalilo našega vzdušja, ko smo se z butaricami zbrali ob vznožju svetih stopnic in v peti procesiji odšli v cerkev. Pri maši smo slišali, da lahko dejavno ljubezen živimo le tako, da imamo vsakega za svojega brata in sestro v zavesti, da je Bog sam naš ljubeči Oče. Ko to izgubimo izpred oči, naš bližnji postane naš tekmec, ki ga želimo »premagati« in takrat namesto življenja izbiramo smrt. To misel smo odrasli poglabljali tudi pri dopoldanskem pogovoru, otroci pa so se ustavili še ob dogodkih velike sobote in veselju Gospodovega vstajenja. Spremljala jih je misel, da mora zrno umreti, da iz njega požene novo življenje. Ta misel jih bo spremljala v pripravi na Veliko noč, ko se bo včasih potrebno odpovedati sebi, da bi zmogli živeti za druge.
S kosilom smo sklenili lep vikend. V veliki hvaležnosti, da se smemo mesečno zbirati na Gradu kot širše občestvo in ob vzpodbudi in zgledu hoditi po poti evangelijske resnice, se že veselimo prihodnje duhovne obnove.
Vesna in Ana
