V sobotnem dopoldnevu smo razdeljeni po skupinah opravljali različna dela. Eni so se odpravili na njivo, drugi čistili Marijin dom, tretji pripravljali material za izdelavo adventnih venčkov, nekateri pripravili lončnice na »zimski počitek«. Tudi letos je Miklavž napovedal svoj prihod. Ker ima sam veliko dela, mu je ena od skupin pomagala pri zavijanju daril. V kuhinji so pomagali pri pripravi obrokov in tako poskrbeli, da naši želodčki niso bili lačni. Skupaj smo opravili veliko dela, ob njem pa imeli tudi priložnost razmišljati, kako Ljubezen uresničevati v služenju.

Voditelj g. Peter Žakelj nas je v popoldanskem času, ki je bil med drugim namenjen skupnemu pogovoru, skozi priliko o porušenem templju, pa s priliko o talentih, vodil v razmislek, da moramo začeti pri sebi. Spraševali smo se, ali delamo kot farizeji, po črki zakona, pravilih,…, ali skušamo prepoznavati in izpolnjevati Božjo voljo. Zanimiva je bila primerjava med Martinom Lutrom in sv. Frančiškom Asiškim. Prvi je obupal nad Cerkvijo, drugi pa jo je napolnil z nevidnimi zakladi. Komu od obeh smo podobni mi? Nobena vojna ne bo rešila »sveta«, ampak le Ljubezen. Če bomo začeli prenavljati sebe in z ljubeznijo gledati na druge tako kot gledamo nase, bomo izpolnjevali, kar Bog od nas pričakuje.

Razmišljali smo tudi o talentih, ki jih je Bog položil v nas. Podobni bomo lahko prvemu ali drugemu služabniku le, če bomo zaupali v Boga, da nam vedno daje toliko kolikor zmoremo. Če se bomo znali veseliti sebe in tega kar smo in kar imamo, smo na dobri poti do cilja, to je veselja v božjem kraljestvu.

V nadaljevanju sobotnega popoldneva smo imeli ustvarjalne delavnice, kjer je lahko vsak našel nekaj zase, tako otroci kot odrasli.

Nedeljo smo začeli s sveto mašo. Evangelij na zadnjo nedeljo cerkvenega leta, nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva nas je zopet vabil k razmišljanju o kraljestvu, ki nam ga Jezusu obljublja. Jezus pravi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.« Če bomo Bogu hvaležni za vse, kar nam daje, se veselili samega sebe, se bomo lahko veselili tudi bližnjega. Če vidimo bližnjega v stiski, težavah,… bomo iz ljubezni do sebe lahko pomagali tudi njemu. Ljubezen do bližnjega ne gre nikoli mimo ljubezni do Boga.  Ob tem pa ne smemo pozabiti nase. To naj bo vodilo v našem življenju.

Po kosilu smo, hvaležni za vse kar smo prejeli in v upanju ponovnega srečanja v mesecu decembru, odšli na svoje domove.