Novembrski duhovni vikend smo začeli v petek s skupno večerjo. Po večerji smo pomili posodo, pospravili in se zbrali v kapeli pri sveti maši. Sledilo je srečanje mladih in zakoncev, nekaj pa se nas je zbralo pri molitvi rožnega venca.
Sobotno jutro smo začeli v cerkvi z molitvijo rožnega venca in sveto mašo, pri kateri smo skupaj prosili za blagoslov prihajajočega dne.
Po zajtrku smo se lotili skupnih opravil: čiščenja prostorov, krašenja, zunanjih del in priprave kosila. Ob delu smo se učili sodelovanja, prevzemanja odgovornosti, spoštljive komunikacije, vztrajnosti in potrpežljivosti – vsega, kar potrebujemo tudi pri soočanju z vsakodnevnimi izzivi in pri gradnji skupnega doma.
Po kosilu in kratkem počitku smo se ponovno zbrali v kapeli, kjer smo razmišljali o blagrih. Pogovor smo nadaljevali v manjših skupinah ob vprašanjih: Proti čemu protestiram? Zakaj Boga in bližnjega ne vzamem zares?
Ugotavljali smo, kako hitro nas vsakdanji tempo odnese v hitenje, ko bi radi vse dosegli takoj, na hitro in po svoje. Ob tem pozabljamo na svoja najgloblja hrepenenja, na drugega in na pot, ki nam jo kažejo blagri. Če Boga, bližnjega in nazadnje tudi sebe ne vzamemo zares, se hitro začnemo vrteti v prazno in težko gradimo dom, v katerem bi lahko zares živeli drug z drugim.
Blagri nam kažejo jasno, a zahtevno pot. To je pot križa, odpovedovanja in vztrajanja, ki nas vodi k resnični svobodi in polnosti življenja, dokončno doseženi v večnosti. Križu bi se pogosto najraje izognili, saj zahteva napor in odločitev, da ne bomo vedno izbrali lažje poti. Prav blagri pa nas učijo, kako tudi skozi težave ostajati zvesti temu, kar je resnično dobro.
Po malici so sledile različne delavnice. Nekateri so se učili kvačkanja, drugi so pridobivali znanje prve pomoči ali se preizkusili v fotografiranju. Otroci so na jesenski delavnici ustvarjali drevesa v pisanih jesenskih barvah. Pri tem so uporabili drevesne liste, jih pobarvali in odtisnili na papir. Nastale so čudovite slike.
Dan smo zaključili s skupno molitvijo in pesmijo: »Dobri Bog, res hvala ti za ta današnji dan …«
V nedeljo smo se po zajtrku in skupnem pospravljanju znova zbrali v kapeli. Tokrat smo se ob priliki o desetih devicah spraševali, kdaj Jezusa zares vzamemo resno, kako drugi prepoznajo, da hodimo za njim, in ali znamo biti Bogu hvaležni tudi takrat, ko nam ne gre vse po načrtih.
Prilika nas vabi, da na življenje gledamo v luči vere. Če verjamemo, da nas ima Bog rad, lahko tudi v težkih trenutkih ohranjamo upanje. Toda kako priti do takšnega pogleda?
Spomnili smo se Jezusa, ki je jokal nad Jeruzalemom. Želel je odrešiti ljudi, a ti njegove ljubezni niso sprejeli. Ob bolečini je nosil tudi upanje, ki prinaša svetlobo. Tudi mi smo povabljeni, da ga posnemamo in to svetlobo prinašamo drugim – ne zato, da bi se s tem postavljali, ampak da bi drugemu pomagali najti veselje in upanje.
Spoznali smo, da veselje ni nekaj, kar pride samo od sebe, ko gre vse dobro. Za veselje se je treba odločiti, se zanj truditi in kljub težavam iti naprej. Treba je verjeti, verjeti in še enkrat verjeti. Odločitev pa je naša.
Ker smo obhajali tudi zahvalno nedeljo, smo se posebej ustavili ob hvaležnosti. Ko nam gre dobro, se Bogu lažje zahvaljujemo. Kaj pa takrat, ko se stvari zapletejo, ko smo razočarani ali ko ne razumemo, zakaj se nam nekaj dogaja? Prav v takšnih trenutkih se pokaže, koliko olja imamo v svojih svetilkah – koliko zaupanja in vere smo pripravljeni živeti tudi takrat, ko ni lahko.
Po kosilu smo se zbrali še na pevski vaji, s katero smo se pripravili na sklepno sveto mašo. Z njo smo zaključili naš skupni vikend.
Največja zahvala Bogu je lahko prav naša odločitev, da se še tesneje povežemo z njim in ga vzamemo zares v vsakdanjem življenju. Ne razumemo vedno vsega in tudi pot ni vedno lahka, a kljub temu želimo hoditi za njim, vztrajati v dobrem in graditi odnose, v katerih bo več ljubezni, zaupanja in veselja.
S to mislijo smo se poslovili in se vrnili na svoje domove.