Najbrž pa si v tistih prvih dneh, ko je požar pustošil na planoti, pod katero leži Grad, ni nihče mislil, da bi se lahko spustil tudi proti nam. Pa se je zgodilo ravno to.

V sredo, 20. julija, so gasilci omejevali požar na robu planote, prav nad nami. Dim se je lepo videl z našega vrta in poslopij. Nekaj pred 15.00 uro pa je nepričakovano zapihal veter v našo smer in dim, ki smo ga prej videli, je sedaj postal ogenj. Veliki in žareči zublji so požirali borov gozd in z neznansko hitrostjo napredovali po vzpetini navzdol proti nam. Niže pod njim so se v podrasti prižigala nova žarišča, ki so jih naznanjali novi oblaki dima. Helikopter je na eno od takih spustil vodo, dim je za trenutek presahnil, že v naslednjem trenutku pa se spet dvignil v nebo. Ob tem pogledu je marsikdo od nas pomislil, ali bo gasilcem sploh uspelo pogasiti to pošast.

Z otroki, ki so prišli na počitniško varstvo, smo se po nasvetu civilne zaščite umaknili za cerkev in tam čakali, poklicali smo starše otrok, naj pridejo ponje, ter razmišljali, kateri naj bo naš naslednji in najbolj pameten korak. Požar je v tem času napredoval in se spuščal desno po kraškem pobočju, v smeri prvih hiš pod Gradom. Tedaj je prišlo povelje, naj zapustimo Grad. Vsak se je trudil, da bi reagiral hitro in pametno, da se le ne bi kdo od nas izgubil. Najprej smo na varno v dolino odpeljali otroke. Vsi ostali prebivalci in zaposleni pa so Grad zapustili kmalu po tem. Moški so poskrbeli, da na Gradu ni ostal nihče. Ko smo z avtomobili in kombijem zapuščali Grad, smo nejeverno opazovali pekel na naši levi in molili, da nas Marija obvaruje. Naj ona zaščiti naše vrtove, rastlinjake, domove, ki jih s trudom gradimo in obdelujemo za vse, ki sem prihajajo. Še isti dan so se nekateri možje vrnili na Grad, stražili in močili zemljo ter spremljali dogajanje.

Marija nas je uslišala. To danes verjame vsak od nas. Požar ni preskočil na naš grič, čeprav bi z lahkoto. Tudi v naslednjih dneh, ko je pobočje nad nami še gorelo, je bila kritična točka za preskok požara prav na tistem ovinku ceste na Grad, kjer stoji Lurška Mati božja. A tedaj smo bili že gotovi – Marija nas bo zagotovo rešila. Pomagala pa ji bo prizadevnost naših mož in prostovoljcev, ki so neutrudno močili zemljo in gozd, ter zanesljivost gasilcev, ki so v tistih dneh zvesto stražili naš grič.

Marija nam je v spomin na te viharne dni pustila tudi svojo podobo. V enem izmed posnetkov požara je lepo videti, kako se sklanja nad Grad in ga varuje. Hvala, ti Žalostna Mati božja, da si nas varovala.